Ples je s krepitvijo družbenih vezi pripomogel k našemu razvoju. Spodbuja tudi spomin in zmanjšuje stres. To pa še ni vse.
Strast do plesa je skupna vsem starostnim skupinam, številne znanstvene študije pa potrjujejo, da je ples koristen: izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje stres in preprečuje bolezni, kot sta Parkinsonova bolezen in demenca, veliko bolj kot druge telesne in duševne dejavnosti, vključno s kolesarjenjem, golfom, plavanjem, branjem in tenisom. To potrjuje tudi študija v reviji New England Journal of Medicine, katere avtorji moč plesa pripisujejo dejstvu, da je ples povezan z miselnim naporom in socialno interakcijo.
Ta dvojna stimulacija bi vzpostavila nove nevronske povezave namesto tistih, ki se “izgubijo” pri upadanju kognitivnih sposobnosti. Ples pa naj bi pozitivno vplival tudi na spomin na splošno.
Ne moremo se mu upreti!
Skupina kanadskih raziskovalcev je analizirala kognitivne sposobnosti dveh skupin ljudi, ki so jim dali barvne trakove, značke in brezžične slušalke, s katerimi je vsaka skupina poslušala drugo pesem. Izkazalo se je, da so si udeleženci zapomnili barvo naglavnih trakov in značk tistih, ki so plesali v istem ritmu kot oni, medtem ko so bili manj natančni glede značk tistih, ki so plesali v drugačnem ritmu. Z drugimi besedami, premikanje v času nam pomaga zapomniti si stvari o ljudeh, s katerimi plešemo. Seveda lahko plešemo tudi sami. Toda prav družbena razsežnost, tj. odnos z drugimi, ostaja ključni element za razumevanje pomena, ki ga je ta dejavnost imela v človeški evoluciji in ga ima še danes.
Ples namreč zahteva aktivacijo motoričnih nevronov, tj. nevronov, ki nadzorujejo mišice. To velja za vsako gibanje, pri plesu pa se možganske celice “vklopijo” v skladu z ritmom. Pogosteje kot se gibljemo v času, lažje je našemu telesu, da to počne brez zavestnega napora. Ne samo to: za nas ljudi je med poslušanjem glasbe preprosto nemogoče mirovati. Znanstveniki z Univerze v Oslu (Norveška) so odkrili, da ko slišimo pesem, pa tudi ritem metronoma, vsako sekundo nehote odmahnemo glavo za 7 milimetrov, in to ne glede na starost in spol.
Psihologija plesa
Največ težav z mirovanjem so imeli pri elektronski plesni glasbi in glasbi, ki so jo poslušali s slušalkami, ki izolirajo zunanji hrup, tako da okoli ljudi ustvarijo zvočni mehurček. Vpliv glasbe je bil večji tudi, ko so bile zunanje motnje zmanjšane, tako da so testiranci zaprli oči: “Ljudje so se nehote premaknili v povprečju za 2 milimetra več na sekundo,” so poročali raziskovalci.
Tudi živali plešejo
Dolgo časa je veljalo prepričanje, da imajo le ljudje, stari od tri do pet mesecev, sposobnost spodbujanja z enakomernim ritmom. Poleg tega so odkrili, da lahko nekatere živali, kot so kalifornijski morski levi, makaki rezus in papige, tudi “merijo čas”. Samec kakaduja Snowball, ki je že znan po tem, da je premikal glavo v ritmu pesmi skupine Backstreet Boys, je izvedel 14 različnih plesnih gibov z različnimi deli telesa v ritmu pesmi Another one bites the dust and Girls just wanna have fun in 2019.
“Snežna kepa je to vedenje razvila brez usposabljanja,” je pojasnil Aniruddh Patel, profesor psihologije na univerzi Tufts v Bostonu (ZDA), ki je preučeval ta pojav. “To nakazuje, da gibanje ob glasbi ni poljuben produkt človeške kulture, temveč odziv na ritem, povezan z zgradbo možganov živih bitij in zlasti z določenimi kognitivnimi in nevronskimi sposobnostmi. Pomembno je, da je ritem reden.
A človek je vseeno drugačen …
Dejstvo je, da smo ljudje za razliko od drugih živali edini, ki svoje gibanje usklajujemo z gibanjem drugih. Po mnenju ameriške antropologinje Sarah Blaffer Hrdy smo to sposobnost pridobili v pleistocenu (pred 1,8 milijona do 10 tisoč leti), ko so novorojenčke zaupali v varstvo več samicam v skupini in so morali za sesanje prilagoditi svoje gibe gibom odrasle osebe, ki jih je imela na skrbi, kot pri prvobitnem plesu para.
In smisel plesa je?
Zato se postavlja vprašanje: kakšen je smisel plesa? Strokovnjaki postavljajo dve hipotezi:
- prva je, da ples nima posebnega pomena, ampak je naključno nastal zaradi razvoja jezika in pokončnega gibanja, lastnosti, po katerih se najbolj razlikujemo od drugih živali, ki “premagujejo čas”.
- Druga možnost je, da je ples prilagoditveno vedenje, koristno za krepitev človeških družbenih vezi, da bi se izboljšale možnosti posameznika za preživetje zaradi moči skupine. Antropolog Edward Hagen z Univerze v Washingtonu je šel tako daleč, da je domneval, da se je ples razvil kot način, kako so se zgodnje človeške skupine ocenjevale med seboj in ugotavljale, ali je med njimi “kemija” z namenom morebitnega sklepanja zavezništev.
Plesali smo že tisoče let nazaj …
Nekateri znanstveniki menijo, da so veliki skupinski plesi potekali že pred 40.000 leti. Nedavno pa so bili v jamah Valcamonica v Lombardiji in Addaura na Siciliji upodobljeni nedvoumni plesni prizori, ki so stari skoraj 10.000 let.
Kaj pa ples in seks?
Psihologi z univerze Northumbria v Newcastlu v Združenem kraljestvu so uporabili avatarja, ki je ponavljal gibe različnih plesalcev, in 57 moških in 143 žensk vprašali, kateri gibi so najbolj seksi. Raziskovalci so ugotovili, da ženske privlačijo moški, ki premikajo zgornji del telesa, uporabljajo veliko prostora za ples in spreminjajo svoje gibe. Opazili so tudi zanimivo prednost moških, ki so bolj upogibali in obračali desno koleno.
Raziskovalci menijo, da je to posledica dejstva, da je 80 % vseh ljudi desničarjev, zato se pretežno obremenjujejo z desno nogo. Raziskovalci so domnevali, da tisti, ki se pretežno obremenjujejo z levo nogo, gibljejo desno nogo bolj domišljeno in s tem bolj privlačno. Nasprotno pa so imeli moški raje ženske, ki so bolj zibale boke in izvajale asimetrične gibe z nogami. Raziskovalci menijo, da je širok kolk privlačen, ker poudarja širino medenice, ki je, če je zaobljena na pravem mestu, jasen znak plodnosti.
Raziskovalci z Univerze v Oslu so glede glasbe, ki napolnjuje skladbe in ki tudi najbolj sramežljive spodbudi k divjanju, ugotovili, da imajo neustavljive skladbe tempo 120 udarcev na minuto, na primer It’s My Life skupine Bon Jovi ali Bad Romance skupine Lady Gaga.
“To je čas, ko večina ljudi spontano hodi in naredi dva koraka na sekundo,” je poudarila vodja študije Agata Zelechowska. “Ena od razlag je, da postanemo občutljivi za ta ritem že v maternici, ko poleg srčnega utripa začnemo poslušati tudi njeno hojo.
Ritem in empatija
Druga hipoteza je, da so ljudje občutljivi na ta ritem preprosto zato, ker veliko hodijo in so navajeni na ritem svojih korakov. Vendar ni vsakdo dober plesalec: obstajajo tisti, ki se lahko gibljejo sinhrono z ritmom pesmi, in tisti, ki se ne morejo. Kako to? Najboljši plesalci bi bili najbolj empatični ljudje, tisti, ki so najbolj sposobni razumeti potrebe in občutke drugih. “Če glasbo obravnavamo kot neke vrste signal, ki ga proizvajajo ljudje, je smiselno, da se empatični ljudje nanjo odzivajo močneje,” se strinja znanstvenik. To upoštevajte, ko iščete partnerja, s katerim bi se lahko… zapletli.