Uprizoritev Žene v testu kot spomin na izročilo – most med preteklostjo in sedanjostjo
Avtorski projekt po motivih slovenskih ljudskih pesmi v režiji Žive Bizovičar bo v Mali Drami premierno zaživel v petek, 4. novembra, v okviru platforme Čakajoč Supermana.
Programsko platformo Čakajoč Supermana v sezoni 2022/23 začenjamo z uprizoritvijo Žene v testu. Premiera avtorskega projekta, ki so ga po motivih slovenskih ljudskih pesmi in izročila zasnovali režiserka Živa Bizovičar in njena avtorska ekipa, bo v petek, 4. novembra, ob 20.00 v Mali Drami. V Ženah v testuigrajo članici ansambla Drame Barbara Žefran in Zvezdana Mlakar ter gostji Nataša Keser in Ivana Percan Kodarin. Ob režiserki Živi Bizovičar avtorsko ekipo sestavljajo dramaturga Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič, scenografinja Maruša Mali, kostumografinja Nina Čehovin, oblikovalec zvoka Gašper Lovrec, svetovalca za petje Melani Popit In Matej Kastelic, avtor videa Janez Škrlec, lektor Jože Faganel in oblikovalec svetlobe Bor Ravbar. Prve ponovitev bodo na sporedu 5., 10. in 11. novembra ob 20.00 v Mali Drami.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Ustvarjalna ekipa uprizoritve Žene v testu je gledališko raziskovala slovenske ljudske pesmi, balade in običaje. Skozi proces odkrivanja in obujanja ljudskega izročila je avtorje vodila želja po gradnji mostu med preteklostjo in sedanjostjo. Ukvarjali so se z vprašanji o življenju naših prednic v tradicionalni družbi, z zgodbami, ki so si jih prepevale ob delu, s tabuji in drugimi pomembnimi elementi, ki so oblikovali njihova življenja. Ženske preteklosti tako v Ženah v testu spoznavamo preko štirih letnih časov, nosilka vsakega od njih je ena igralka, kar je poudarjeno tudi v imenih vlog: Nataša Keser je Tapomladna, Ivana Percan Kodarin je Tapoletna, Barbara Žefran je Tajesenska in Zvezdana Mlakar je Tazimska. »Spomladi še od jutranje rose mokro dekletce z začudenjem spoznava svet okoli sebe in njegove zakonitosti. Poleti pod pekočim soncem, ko težko najdemo senco, da bi se zatekli v njen hlad, se mladenka srečuje s prekipevanjem ljubezni, prvo bolečino in pritiskom družbe, ki je zanjo določila njeno pot. In nato zraste grozdje na trti in zraste otrok materi. Jesen je čas veselja, ko je bilo ženskam med trenjem lana končno dopuščeno, da so bile, kar jim je bilo prej onemogočeno – glasne, ješče, vesele, nagajive. Žal pa je to veljalo le dan ali dva, nato je bila ženska vrnjena v edino vlogo, ki ji je pripadala v tradicionalni družbi – v vlogo matere. Ta je bila pogosto zaznamovana z bolečino in težkimi odločitvami. Ko smo se jeseni z zunanjih travnikov, pašnikov in polj preselili za štiri zidove domačih hiš, predstavlja zima čas, ki ga namenimo pregledu preteklega leta in pripravam na novo leto pod okriljem najstarejših med nami. Prisluhnemo zgodbam, ki smo jih spoznali, morda tistim, ki smo jih že skoraj pozabili, in tistim, ki se ponavljajo vsakič znova,« uprizoritev opisuje ustvarjalna ekipa.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Ciklični čas narave je namreč tisti čas, ki sta mu sledila tudi tradicionalna družba in človek. Vse se rodi, razvija ter nazadnje umre. A ne dokončno, temveč se na nek način le odmakne, da prepusti prostor novemu rojstvu, življenju in rasti. Narava in družba živita naprej. Človek v času, h kateremu se ustvarjalci Žen v testu vračajo s pesmimi, ni posameznik, ki ob rojstvu steče preko startne linije in skuša priti čim dlje, temveč je del skupnosti. To skupnost povezujejo običaji, pesmi, plesi in pripovedke, mnogi določeni za specifični dogodek ali čas v letu. »Človek se kot pomlad rodi, spoznava svet, odrašča, poleti spozna prvo žgečkanje v trebuhu, prvo jezo in razočaranje, jeseni sprejema vse večje odgovornosti in postane gonilna sila družbe, dokler pozimi ne začne znanja predajati drugim, preden umre,« sta v gledališkem listu zapisala dramaturga uprizoritve Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič. »Štiri igralke druga drugo postavljajo v simulacijo, v kateri se dogodki odvijajo le za eno od njih, ostale pa pesmi na različne načine (z glasbo, igro vlog, menjavanji vlog, nošnjo mask) spreminjajo v resničnost. Emotivnost se tako prenaša iz ene na drugo, druge pa se je oprimejo le takrat, ko je to potrebno za razvoj zgodb,« v listu pojasnita dramaturga uprizoritve.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Pesmi, vključene v uprizoritev, so raznolike po formalni, vsebinski ter časovno-pokrajinski ravni. »Nabor –vključuje pripovedne pesmi s socialno tematiko, ki so še danes razširjene in niso omejene na pokrajino ali čas nastanka oziroma čas, ki ga opisujejo – je eden od mogočih pogledov na ljudsko zapuščino, ki postavlja v ospredje ženski lik in povezavo s tedanjimi socialno-družbenimi zakonitostmi. Prav tako so pesmi usklajene z razporeditvijo običajev in nekaterih domačih opravil. Pri vsaki pesmi se porajajo številna vprašanja: zakaj je pesem nastala, ob kakšni priložnosti so jo peli, je bil njen namen poučevati, se posmehovati ali pripovedovati neskončno dolgo zgodbo ob kmečkih opravilih, kakšno je sporočilo pesmi danes? Kaj se je spremenilo in kaj je ostalo enako? Pesmi slikajo podobe žensk, od otroka do mladenke, matere in babice, vse podobe pa so tudi vnaprej določene vloge, s pomenom (torej z nekakšnim prispevkom) za skupnost in z načinom obnašanja, ki ga zahteva od igralke. Te precej ozke in jasne določitve pa hitro odpirajo prostor za deviacije te vloge. Naj bo to podoba slabe matere – detomor, splav, prodaja otroka; ali preseganje predvidenih spolnih vlog – odhod v vojsko.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Ljudske pesmi tako postanejo zakladnica popisovanja tega, kakšna ženska ne sme biti in kaj so bile naše prednice prisiljene storiti zaradi socialne negotovosti. Vendar pa lahko iz pesmi izluščimo tudi skupino žensk, ki so odstopale namerno, ker so hotele biti drugačne ali pa se le niso hotele podrediti – nekaterim se to ponesreči, druge so bile zaradi tega kaznovane s kaznijo, hujšo od prestopka. Prav te deviacije, uporna dejanja, s katerimi se liki uprejo ustroju sveta, so tisto, kar nas je v prvi vrsti zanimalo in kar smo zato tudi umestili v predstavo. V teh izjemah lahko opazimo zametke progresivnosti ali vsaj napredka, namige na spremembe v družbi, ki šele prihajajo, in potrebe po teh spremembah v korist celotne skupnosti. Na ta način lahko iz ljudskega izročila izkopljemo povezavo s sedanjostjo, ki se ne ozira na spolitizirano formo, temveč zgolj na prvotno vsebino. A opevanje dejanj žensk, dobrih in predvsem slabih, pomeni, da reč vsaj ni zamolčana. Neposredno naslavljanje že omenjenih ‘občutljivih’ tem šaljivih pesmi ali balad je z današnjega vidika surovo drugačen diskurz. Pesmi so zasnovane z vidika družbe, v katero sodijo tipizirani liki, ne z vidika osamosvojenih individuumov, kot se (zmotno) dojemamo danes.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Kot nekateri ljudski običaji, ki so prikazani v uprizoritvi, tudi ljudske pesmi opevajo to nadrejenost družbe nad posameznikom. In četudi to pomeni, da ima družba prav in ima pravico do kaznovanja in posmeha, ko se nekdo oddalji od pričakovanega, pa moč skupnosti pomeni tudi tolažbo in zavetje,« v gledališkem listu uprizoritve razmišljata dramaturga in pojasnita, kako uprizoritev z vzpostavitvijo skupnosti štirih žensk različnih generacij, ki se začne osamosvajati prav v skupnih običajih na gledališkem odru, poskuša oživiti svet, ki ga ni več. »Običaji, kot so obhajanje vasi kresnic – deklet, ki so pred kresom ljudi s svojim petjem vabila na poletno kresovanje ter ščitila polja pred zlimi duhovi – in obredi skupinskega umivanja, ustvarjajo prostor, kjer ženska zaživi mimo siceršnje odvisnosti do moškega. Pogosta navezava na mistične lastnosti in skrivnostnosti, ki naj bi jo ženski spol nosil v sebi, v svoji intuiciji in povezanosti z naravo, še zdaleč ni zgolj ženska stvar; mnogi običaji, ki so bili namenjeni izključno moški udeležbi, vključujejo navezavo na pretekla verovanja in z naravo povezana obredja daljnih prednikov. Mogoče je potegniti tudi vzporednice med še danes poznanimi ‘tradicionalno moškimi’ in skoraj pozabljenimi ‘ženskimi’ običaji.«
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Ustvarjalke in ustvarjalci Žen v testu so pri obdelavi zbranega materiala – ta je obsegal pesmi, običaje in strokovno gradivo, ki pojasni zakaj in kako se je ljudsko izročilo vključevalo v vsakdan prednikov – iskali način »kako hkrati predstaviti ljudske obrazce, vendar ne kot cenene poskuse rekonstrukcije (t. i. folklore), in kako te obrazce povezati s sedanjostjo (torej vzpostaviti svojevrsten celosten komentar), hkrati pa materialov nismo hoteli zlorabiti za dokazovanje te ali one ideje, ki bi izvirala iz sodobnosti. Naša povezava je bila torej enosmerna: iz preteklosti v sedanjost, okoli konteksta preteklosti postaviti sedanjost, današnje vrednote in načela, vendar brez izrazitega spreminjanja obstoječega in izbranega materiala. Nekdaj brez poseganja obkrožiti z danes.
Žene v testu, foto: Peter Uhan
Nekatere pesmi so predstavljene v ohranjenih melodijah, druge so dobile prirejene melodije ali na novo spisano zvočno podlago, ki pa se večinoma napaja na ljudskih vzorcih. Poleg tega smo razpetost med nekdaj in danes iskali prav v povezovanju zvokov. Poleg glasu, primarnega inštrumenta ljudskega izročila, in preprostih tradicionalnih glasbil se v pripoved vključijo elektronski zvoki in manipulacija z zvočnimi efekti. Ti sami po sebi morda zvenijo kot iz drugega sveta, vendar sledijo uporabljenemu raziskovalnemu principu, s katerim so bili ustvarjeni in vključeni v uprizoritev, načinu stvarjenja ljudskih pesmi, ki so nastajale v dialogu med formo in vsebino. V Ženah v testu se tako zgodi vse in hkrati nič: ciklična struktura pa vse, kar se je zgodilo, na koncu razveljavi. Zgodba je le zgodba, dogodek le spomin, vse skupaj pa tone v pozabo, čeprav se ponavlja znova in znova. In enako velja tudi za ženske, ki se pojavijo v predstavi: še danes obstajajo, le nasilje je drugačno, zakrito drugače, trenutki svobode so drugačni, ustvarjeni so drugače.
Se je sploh kaj resnično spremenilo?« sta v gledališkem listu razčlembo uprizoritve zaokrožila dramaturga.