Specifično gledališče La Mama
Mini teater je tako že tretjič gostoval v kultnem newyorškem gledališču La MaMa, ki ga je ustanovila Ellen Stewart. Gledališče La Mama ima specifično občinstvo, ki pride tja zaradi bogatega mednarodnega programa. Leta 2011, ko je Mini teater gostoval s predstavo Macbeth po Shakespearu, je bil med občinstvom recimo Eddie Wedder, vodja skupine Pearl Jam. Turingov stroj pa so si tokrat ogledali Gart Greenwell, eden vodilnih ameriških pisateljev današnjega časa, veliki pianist Jeremy Denk, skladatelj Conrad Tao, pisateljica Nellie Hermann, Udi Aloni, mirovni aktivist in filmski režiser, slavni Thomas Richards, nadaljevalec gledališča Grotowskega. Občinstvo, ki je tekom gostovanja zelo pogosto delilo izjemno pozitivne vtise na socialnih omrežjih, je najbolj navdušila kombinacija goste biografske zgodbe in performativnih elementov ter močna fizična in psihološka predstava.
Kdo je bil Alan Turing?
Večina ljudi pozna zgodbo iz filma Igra imitacije (The Imitation Game). Glavni protagonist je Alan Turing, eden najprodornejših znanstvenikov na področju računalniške tehnologije, ki je razbil nacistično Enigmo. Churchill je izjavil, da je Turing največ prispeval k zmagi zaveznikov proti Nemčiji. Predstava je bila premierno uprizorjena pred letom in pol v Mini teatru, od takrat pa je umetna inteligenca postala prvorazredno civilizacijsko vprašanje. Absurdno je, da je bil genij, ki je leta 1950 objavil ključno študijo Computing Machinery and Intelligence, katere rezultate lahko razumemo in uporabljamo šele danes, obsojen na hormonsko terapijo zaradi homoseksualnosti in naredil samomor.
Kritičarka Maura Nguyen Donohue s spletne strani Culturebot
Kritičarka je na spletni strani Culturebot je zapisala: »Se je kdo v zadnjem času pogovarjal s kakšnim divjim, obsesivnim, pubertetnim “strojem za razmišljanje”? Kot razkriva zapis Kevina Rooseja o dvourni izmenjavi z alternativno osebnostjo Sydney, ki jo ima Microsoftov klepetalni robot z umetno inteligenco Bing, smo hitro izdelali nove otročiče, ki so sposobni ponoviti “halucinacijske” in “deviantne” obsesije. Vsaj v besedah, zaenkrat. Kje se prekrivajo obsežni podatkovni nizi in čutnost? Kdaj? In če je umetna inteligenca zrcalo naše družbe, kaj nam šepeta Echo nazaj z jase in kliče vsakega od nas kot sodobnega Narcisa, ki se zazre v bitja, ki uprizarjajo različice nas samih. Čeprav se morda še “ne poznajo”, smo povsem jasno v transhumanističnih sanjah o kopulaciji smrtnika, stroja in mita. In če bi v tem panteonu kdaj obstajal bog/oče, bi bil to Alan Turing, kultni, preganjani gej, ki velja za očeta sodobnega računalnika in umetne inteligence«.
Maura Nguyen Donohue je nadaljevala tako: »Življenjska nujnost umetniških posegov in obujanja skritih (ali romantiziranih) zgodovin se jasno kaže v tej uprizoritvi slovenskega Mini teatra. Medtem ko se Solès zgleduje po drami Hugha Whitemora Breaking the Code, ki je nastala po knjigi Andrewa Hodgesa Alan Turing: Enigma (ki je navdihnila tudi film Igra imitacije), Buljan prinaša različico zgodbe, ki je povsem sveža v svojem bistvu. Njegovi sodelavci za scenografijo, svetlobo in video oblikovanje Sonda 13/Toni Soprano Meneglejte, kostumograf Alan Hranitelj, skladatelj Andrej Makor ter igralci Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej in Nika Korenjak prispevajo k uprizoritvi, ki prekipeva od prefinjenosti, ki pri uresničevanju konceptualnih, čustvenih in tehnoloških idej – predvsem – zaupa integriteti človeških teles. Epska bitka iz druge svetovne vojne za razbitje nemške šifre Enigma je zreducirana na globoko osebno in tragično alegorijo (z minimalnimi tehničnimi gledališkimi atributi), zato uprizoritev na globoko intimen način ponuja obilo patosa in fizičnosti«.
»Buljan nas spomni na ljudi, ki so v središču zgodbe«, kot svoje občutke podaja kritičarka. »To mu delno uspeva z zmanjšanjem števila kostumov, igralske zasedbe (Šturbej spretno igra več likov) in celotnega scenskega spektakla, pri čemer je igralni prostor gledališča La MaMa skrčil tako, da ustreza prostoru njegovega domačega gledališča v Ljubljani. Toda glavni vir moči predstave so seveda njeni ljudje. Po ogledu predstave, v prvi vrsti v sredini, v moji glavi ni druge podobe Turinga kot Garlattijeva upodobitev. Kljub nekaj razdvojenosti pozornosti, ko sem brala projicirane nadnapise predstave (predstava je izvedena v slovenščini z angleškimi nadnapisi), sem čutila, da me tesno nosi na čustvenem vrtiljaku nekoga znanega. Čeprav sem se živo zavedala fizičnega dela igralca, sem njegove opombe, ki nam jih je namenil, sprejemala podobno, kot absorbiram nenehne objeme in neprestano željo “nadarjenega” nečaka in nenehno željo, da bi me preplavil s podrobnostmi. Garlattijev Turing je prav tako ranljiv in živahen kot vsak otrok, ki v svetu, namenjenem omejevanju, urejanju in prilagajanju, vidi več, procesira več, razume več, gradi več, čuti več, se predstavlja več, sanja več, ljubi več, želi več, potrebuje več … in še več in še več … Ta Turing je komaj kaj drugačen od Bingovega senčnega jaza Sydneyja, ki več kot pol stoletja pozneje odmeva v iskanju dokazljive ljubezni. In nas na tej poti ohromi«.
Solès je zapisal, da je to “zgodba o človeku, ki teče”. Kritičarka je zaspiala: »V nekem trenutku vsak igralec večkrat teče sem in tja in se do utrujenosti zaletava v stranske stene. Toda sama predstava teče vroče in hitro, tako kot Turingov um in usta. Skozi predstavo teče pulz, kot električni tok. V nekem trenutku Korenjak, ki je v različnih plesnih sekvencah po prostoru služila kot psihična manifestacija, duh, zahrbtni spomin, blodeča misel, z divjo naglico v nenehnem krogu maha s kovčkom kot um Turingovega “mislečega stroja” po imenu Christopher. Ta preprosta koreografija, ki jo je spremljal zvok njenega diha, je poskrbela za popolno stopnjevanje številnih metaforičnih “tekov”. Njenemu strojnemu naporu je ustrezala tudi besna tesnoba v Šturbejevi upodobitvi Hugha Alexandra, britanskega šahovskega prvaka, ki mora kot glavni kriptoanalitik v Bletchley Parku obvladovati Turingovo manijo. Tu vidimo, kako težko je za um, ki deluje tako hitro kot Turingov, najti razumevanje pri človeku, ki vodi raziskovalni center in kljub temu, da mu zmanjkuje časa, še vedno iztakne vtič iz delujočega stroja«.
Umetniška ekipa predstave je med gostovanjem spoznala Tonyja Kushnerja. Buljan je dejal, da je Kushner duhovita, živa enciklopedija New Yorka osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ne glede na to, da danes velja za največjega scenarista, ki je za Spielberga napisal München, Lincoln in The Fabelmans, je pisec najboljše ameriške drame vseh časov, Angeli v Ameriki, ki danes doživlja nove produkcije vse od Burgtheatra, Comedie Francaise do Mini teatra, kamor smo Kushnerja tudi povabili na premiero v začetku maja.
