Družinska saga o družbenem in človeškem razsulu kot prilika o inherentni jalovosti tosvetne svojine.
Premierno 28. marca ob 18.00 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana
Predzadnja premiera v sezoni 2022/23 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo krstna uprizoritev igre Mrakijada po trilogiji Rimljanovina (Stari Rimljan, 1939, Sinovi starega Rimljana, 1941, Razsulo Rimljanovine, 1945) in po drugih besedilih* Ivana Mraka v režiji Nine Rajić Kranjac. Avtorja priredbe sta Tibor Hrs Pandur in Nina Rajić Kranjac. Premiera bo v torek, 28. marca, ob 18.00. Prvi ponovitvi na Velikem odru bosta na sporedu 29. in 30. marca ob 18.00, v aprilu pa bo Mrakijada na sporedu 5., 6. in 13. ob 17.00 ter 7., 11., 12., 14. in 15. ob 18.00. Vstopnice so v prodaji pri blagajni Drame in na drama.kupikarto.si
V uprizoritvi igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame Tina Vrbnjak, Janez Škof, Nina Ivanišin, Jurij Zrnec, Rok Vihar, Benjamin Krnetić, Nina Valič, Barbara Cerar, Jure Henigman, Marko Mandić, Gregor Baković, Saša Pavček, Veronika Drolc, Maja Končar, Pia Zemljič, Zvezdana Mlakar in gostja Tamara Avguštin. Ob soavtorjih igre Mrakijada, režiserki Nini Rajić Kranjac in dramaturgu Tiborju Hrsu Pandurju, avtorsko ekipo sestavljajo še scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Marina Sremac, avtor glasbe Branko Rožman, koreografinja Tanja Zgonc, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, asistent režiserke Jaka Smerkolj Simoneti, asistentka dramaturga (študijsko) Brina Jenček in asistent scenografinje Luka Uršič.
Dramatika pisatelja, igralca in režiserja Ivana Mraka (1906–1986) velja za spregledano, neuprizarjano in neupravičeno marginalizirano, četudi je sam Mrak vse življenje zavestno vztrajal na tej prisilni »margini«, o čemer priča tudi zapis Ivana Mraka v Iztrganem listu iz dnevnika petnajstletnega: »Za protest in opozicijo si bil rojen, […] in naenkrat si se znašel pred dejstvom, ki ne potrebuje tvojega kljubovanja in tvojih revolt. Navadil si se trepetati pred nečem nevidnim, pred oblastjo, naenkrat pa nimaš pred čem več. Kakor da je izginil z oblastjo tudi smisel tvojemu življenju. […] In ti, ki ne maraš, ne moreš razumeti neke lažne hierarhije, ki v svoji preprostosti gledaš stvari, kakor so, nisi in nočeš dojeti, da je vse življenje zgrajeno na interesih, boš stopil ob stran, kakor pes boš poginil. Umakni se, ki nočeš razumeti zakona večine!«
Ivan Mrak v družinski sagi Rimljanovina »v imenu golega preživetja ironično portretira razpad moralnih in etičnih vrednot. V takšnem okolju ni ne varnosti ne zatočišča. Niti v najmanjši družinski celici. […] Tukaj ni sporazumov, empatije ali sobivanja. Obstaja le ogromna potreba vsakega po uveljavljanju lastne volje. Druge prisiliti v svoj prav. Mrak se neusmiljeno in pogumno norčuje iz šibkosti človeka ter slavi njegov mrak. To počne z obilo humorja in distance, lahko bi rekli, da nastavi slovenski družbi ogledalo, majhnosti prisoli klofuto, margino pa postavi na piedestal,« je v napovedi Mrakijade zapisala režiserka in soavtorica priredbe Nina Rajić Kranjac.
Mrakovo gledališče v času njegovega življenja trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti. Starega Rimljana je premierno izvedlo leta 1939, Sinove starega Rimljana leta 1941, kmalu po tem (leta 1942) pa so Mraku prepovedali gledališko dejavnost, ker se ni vključil v fašistični sindikat. Zadnji del trilogije, Razsulo Rimljanovine, ki ga je dokončal leta 1945 in je v tiskani obliki izšel šele leta 1974, pa doslej še ni bil uprizorjen. V priredbo Mrakijada so vključeni tudi odlomki iz Mrakovih avtobiografskih besedil* Tragični paradoks bivanja 2 in Ivan O. ter dram: Blagor premagancev, Talci, Rdeča maša, Gorje zmagovalcev, Marat, Andrej Chenier.
Dramaturg in soavtor priredbe Mrakijada Tibor Hrs Pandur je v gledališkem listu zapisal, da je trilogija Rimljanovina »od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, predvsem pa usode gostilne Mrakovega očeta Pri starem Rimljanu (kasneje Gostilna pri Mraku, danes Hotel Mrak), pripoveduje fiktivno sago ‘brutalne rodovine Rimljanovine’ od leta 1919, torej od konca prve svetovne vojne, do leta 1945, konca druge svetovne vojne. Če se prvi del ukvarja z vprašanjem nasledstva v zakulisju družbenega preobrata po prvi svetovni vojni, propadu Avstro-Ogrske ter vzpostavitvi kraljevine SHS (in kasneje kraljevine Jugoslavije) ter s posledičnim razsulom navidezno ‘prefinjenega’ malomeščanskega sveta Starega Rimljana, ki ga je pokopala ‘nova era barbarstva’ industrijskega kapitalizma, ‘ko se misli in dela in proizvaja za večino’, in ko je ‘v dobi kolektivnih in zmehaniziranih podvigov’ povsem prevladala ‘blazna gonja za denarjem in užitki’ povojnih dobičkarjev in črnoborzijancev, se drugi del, Sinovi starega Rimljana, osredotoča na medvojni, eminentno slovenski boj za oblast po smrti ‘vladarja’, torej na večne družinske prepire zaradi zapuščine in ohranjanja dediščine, na nenehna medsebojna obtoževanja in sumničenja v spremljavi zadolževanja in alkoholizma. Razsulo kot sklepni del pa slika povojno družbeno razsulo (1945/46) po zmagi nad okupatorjem in vzpon narodnoosvobodilnega gibanja ter komunistične partije, povojne obračune in usodo kolaborantov, posredno pa namiguje tudi na dachauske procese. Vsak del trilogije se začne po koncu (ali začetku) ene od omenjenih zgodovinskih ‘prekucij’, sklene pa se s tragično smrtjo enega od protagonistov in z vzponom njegovega naslednika, pri čemer se zločini in dolgovi očeta ciklično prenašajo iz roda v rod. Ta ciklična struktura, ki spominja na Shakespearov ‘veliki mehanizem zgodovine’ (Kott), pri katerem se prenos oblasti vrši z vzponom novega kralja, ki ubije prejšnjega, in tako ad infinitum, je v Rimljanovini jasno razvidna. Celotna trilogija pravzaprav uprizarja ciklični mehanizem nenehnega prenosa in izgube oblasti, ki navsezadnje razkriva inherentno jalovost tosvetne svojine. Izrazitejši poudarki Mrakijade so nedvomno tudi: vloga Rimljank in uslužbenk Rimljanovine ter posledično usoda žensk v in po vojni; vprašanje (ne)zmožnosti preseganja ‘dialektike rablja in žrtve’ (Kermauner), torej človeku očitno inherentnega mehanizma samopoveličevanja (sebe in naših) ter sočasne demonizacije drugih; marginalizacija določenih ustvarjalcev, ki jih je naša kulturna javnost vztrajno zavračala, predvsem če so javno izpričevali svoje dolgoročne ambicije po ustvarjanju največjih del znanosti in umetnosti ali drezali v nevralgične točke narodne psihopatologije«.
Lektorica Tatjana Stanič je v gledališkem listu Mrakijade zapisala, da lahko večplastnost Mrakovega govora zaradi kompleksnosti in izvirnosti »brez dvoma poimenujemo s posebnim imenom: mrakovščina. Malone vsaka poved mrakovščine je skladenjski, sintaktični in leksikalni preplet, ki tvori pomensko in ritmično značilno izrazno strukturo. Ta jezik je tako poseben, da deluje kot artefakt sam po sebi. Presega generacijske, pa tudi socialnozvrstne kvalifikatorje: mrakovščino govorijo vse generacije in vsi sloji, v vseh zgodovinskih okoliščinah. Mrak je jemal od povsod, iz zgodovine, iz okolja, od soljudi, iz umetnosti, iz vsakdana in iz sebe … Te dobitke je privatiziral in iz njih ustvaril svojo mrakovščino. Ponekod ves dialog temelji na frazemih. Drugje postane nosilni element dialoških povedi neka polnopomenska beseda, ki se ponavlja v vseh možnih sinonimnih različicah. […] Hkrati pa ves čas skrbno pazi na ritem: ključ do modernega razbiranja Mrakovih včasih hermetičnih jezikovnih tvorb je njihova ritmična struktura. Kadar je poved izrečena s pravilno ritmično intonacijo, se pravilno […] Mrak čisto po svoje oblikuje govor v dialogih svojih likov. Ampak ti dialogi so melodično tako močni, da z repetitivnostjo zvočnih elementov ritem pripeljejo skoraj do obrednega in poslušalcu pomagajo pri razumevanju bolj s tem, kako ga potegnejo vase, kot pa s tem, da bi jih analitično razčlenjeval. Enak proces se dogaja tudi igralcem: komentarji, izstopi in drugi potujitveni prijemi se preprosto morajo dogajati v Mrakovem jeziku – v tem jezikovnem okolju zasebni govori niso zaželeni. In če se je med delovnim procesom pri Mrakijadi pokazala potreba po prisotnosti narečja, je to potreba, ki jo implicira njegovo besedilo in ki izvira iz samih temeljev njegovih jezikovnih iskanj,« je pojasnila Tatjana Stanič.
[ngg src=”galleries” ids=”9″ display=”basic_thumbnail” thumbnail_crop=”0″]
