Z novo izvirno partituro bosta filma v živo spremljala priznani pianist Donald Sosin in violinistka, mojstrica klezmer glasbe Alicia Svigals.
Donald Sosin in Alicia Svigals sta vrhunska glasbenika, ki s svojo edinstveno in vznemirljivo glasbeno spremljavo nemih filmov z judovsko tematiko navdušujeta občinstvo tako v ZDA kot v Evropi. Na skupno ustvarjalno pot sta stopila po srečanju na enem od italijanskih filmskih festivalov, prvo skupno izvirno partituro pa sta ustvarila za nemški nemi film Das alte Gesetz (Ancient Law, E. A. Dupont, 1923).
Alicia Svigals je svetovno priznana in nagrajena violinistka in izvajalka klezmer glasbe, tradicionalne glasbe vzhodnoevropskih Judov, ki govorijo jidiš, ter ustanoviteljica z grammyjem nagrajene skupine Klezmatics, ki se je že predstavila tudi slovenskemu občinstvu. Kot skladateljica je sodelovala z mnogimi priznanimi umetniki, med drugimi z dramatikom Tonyjem Kushnerjem, s kvartetom Kronos, s pesnikom Allenom Ginsbergom, s pesnico Eve Ensler, z izraelsko pevko Chavo Alberstein, z violinistom Itzhakom Perlmanom, z Robertom Plantom in Jimmyjem Pageom iz skupine Led Zeppelin …
Donald Sosin je pianist in skladatelj, ki je odraščal v Ryeu, New Yorku in Münchnu. Je eden najbolj priznanih ustvarjalcev in izvajalcev glasbenih spremljav za neme filme. Originalne partiture za neme filme pogosto izvaja skupaj s svojo ženo, pevko in tolkalko Joanno Seaton. Nastopa na svetovno znanih prizoriščih po vsem svetu, kot so Lincoln Center, MoMA, BAM, National Gallery, kot tudi na večjih filmskih festivalih v New Yorku, San Franciscu, Telluridu, Hollywoodu, Pordenonu, Bologni, Šanghaju, Bangkoku, Berlinu, Dunaju, Moskvi in Jecheonu v Južni Koreji. Snema za Criterion, Kino, Milestone in Flicker Alley, njegove partiture ob nemih klasikah pa pogosto zazvenijo tudi na televizijski mreži TCM.
V sredo, 12. aprila, bo na sporedu klasika avstrijskega nemega filma, ki je do nedavnega veljala za izgubljeno, Mesto brez Judov (Die Stadt ohne Juden). Režiser Hans Karl Breslauer je film posnel leta 1924, kmalu po izidu istoimenske knjižne uspešnice avstrijskega pisatelja judovskega porekla Huga Bettauerja in zgolj nekaj let, preden so satirično opisani dogodki postali grozljiva resničnost. Film opisuje dogajanje v izmišljenem avstrijskem mestu Utopija, kjer se ob uvedbi novega antisemitskega zakona oblasti odločijo, da morajo vsi Judje zapustiti mesto. Meščani, ki zakon sprva podpirajo, kmalu ugotovijo, da bosta brez judovskega prebivalstva gospodarstvo in kultura stagnirala. Čeprav gre za črno komedijo z vidnimi stilističnimi vplivi nemškega ekspresionizma, je film poln zloveščih in srhljivo realističnih prizorov, ki postanejo še posebej pretresljivi s prikazovanjem tovornih vlakov, ki vozijo Jude iz mesta.
Ostra kritika nacizma je gotovo eden od razlogov, da po letu 1933 filma javno sploh niso predvajali, usoda pa ni bila prijazna niti do njegovih sodelavcev – režiser Breslauer se je kljub takemu filmskemu manifestu, ki uradno velja za njegov zadnji film, leta 1940 priključil nacistični stranki; glavna zvezda Hans Moser, tukaj v svoji prvi filmski vlogi, je postal eden najbolj priljubljenih igralcev nemškega filma v tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja; soscenaristka, sicer tudi priznana avstrijska dramatičarka judovskega porekla Ida Jenbach pa je med vojno izginila v minskem getu ali koncentracijskem taborišču. Tudi Bettauer, ki s filmsko adaptacijo svojega romana sicer ni bil zadovoljen, je leta 1925 svoj drzni uspeh plačal z življenjem, saj je podlegel napadu nacističnega atentatorja.
Film je veljal za izgubljenega, dokler niso leta 2015 na enem od pariških bolšjih sejmov po naključju odkrili nitratne kopije. Avstrijski filmski arhiv, ki je ta film obravnaval kot enega najbolj iskanih in dragocenih izgubljenih filmov v avstrijski filmski zgodovini, je film takoj po odkritju restavriral, ob tem pa sta ga z novo partituro opremila Donald Sosin in Alicia Svigals.
V četrtek, 13. aprila, predstavljamo sodobni nemi film Mož brez sveta (The Man Without a World, Eleanor Antin, 1992). Film, ki sta ga z novo partituro prav tako opremila Donald Sosin in Alicia Svigals, je primer postmodernistične prakse in posvetilo zlatemu obdobju nemega filma. To nemo filmsko klasiko naj bi leta 1926 v Rusiji režiral Jevgenij Antinov – alter ego režiserke in umetnice Eleanor Antin – v obdobju, ko naj bi nova sovjetska oblast še spodbujala judovsko umetnost. Ganljiva komična melodrama nas postavi v tipični štetl, judovsko vasico, kjer se vaščani borijo proti revščini, boj pa otežujejo rasna, verska in politična nasprotja znotraj skupnosti – srečamo ortodoksne Jude, zagovornike asimilacije, sioniste, socialiste, anarhiste in tiste, ki skušajo zgolj preživeti. V tako naelektrenem ozračju iščeta srečo mlada zaljubljenca – trgovčeva hči in obubožani pesnik. Toda njuna ljubezen je postavljena pred številne ovire, vse od dekletovih staršev, pesnikovega odnosa z zapeljivo cigansko plesalko (ki jo igra Eleanor Antin) do trpljenja njegove mlajše sestre, ki jo je v mladosti travmatiziral spolni napad. Skozi romantično zgodbo, ki hkrati postaja tudi zgodba o boju med tradicijo in modernostjo, med starimi in novimi navadami, film izrisuje mikrokozmos sveta v napetem ozračju zgodnjega dvajsetega stoletja, obenem pa je tudi posvetilo režiserkini materi, gledališki igralki, ki je, tako kot filmska junakinja, hrepenela po velikih odrih v Varšavi.
Eleanor Antin (New York, 1935) je večkrat nagrajena umetnica, ki preizkuša različne prakse, od filma in performansa do instalacije. V svojem delu se vrača v različna zgodovinska obdobja, od starega Rima do krimske vojne, oživlja evropske salone devetnajstega stoletja kot tudi lastno judovsko kulturo. V njenih delih večkrat zaživijo umetničine persone, ki se napajajo iz obronkov resnične zgodovine – najbolj znana je Eleanora Antinova, »tragično spregledana temnopolta balerina ruskega baleta Sergeja Djagileva«.
