Roman Avugsta se vidiva, so našli po njegovi smrti v arhivu na teksaški univerzi. Knjiga je izšla v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica, naslovnico je oblikovala Sanja Janša.
Roman Avgusta se vidiva je nepričakovano darilo enega najbolj priljubljenih pisateljev našega časa, napisan v njegovem nepozabnem in očarljivem slogu. Je hvalnica življenju, trajnosti užitka in ženski želji.
Ana Magdalena Bach vsakega avgusta odpotuje na otok, da obišče materin grob. Tam, stran od doma, moža in družine, odkrije možnost, da za eno noč postane nekdo drug. Leto za letom v ukradenih trenutkih svobode okuša tuje strasti in lastne skrivnosti, kajti to je čas, ko se ne spremeni svet, temveč ona sama. Pretanjeno napisana hvalnica ženskemu poželenju in življenjski sli priča o daljnovidnosti in nesporni literarni moči največjega kolumbijskega pisatelja vseh časov. Je globoka meditacija o svobodi, obžalovanju in skrivnosti ljubezni. Knjiga vključuje tudi spremno besedo Márquezovega urednika in sinov ter strani izvirnega rokopisa.
Gabriel García Márquez (1927–2014) ostaja eden najpomembnejših likov v literarni zgodovini in eden izmed najbolj cenjenih in najbolje prodajanih pisateljev. Poleg leposlovja je pisal še novinarske članke in filmske scenarije. Literarna kritika ga opredeljuje kot magičnega realista, njegove knjige – Ljubezen v času kolere, Dvanajst potohodnikov, General v svojem blodnjaku, Kronika napovedane smrti … – pa so cenjene tako med literarnimi teoretiki kot med bralci. Znameniti roman Sto let samote (1967), ki je njegovo najuspešnejše delo, je bil prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez je prejemnik neštetih literarnih nagrad, leta 1982 je prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo.
Ob izidu je prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica zapisala: »Težko si je zares živo predstavljati, koliko srčne krvi je moralo stati to pisanje avtorja, ki je tako dobro poznal in tako mojstrsko uporabljal tvorno moč spomina (daleč od pasivnega obnavljanja domnevnih dogodkov), ko je spoznal, da ga zapušča prav ta moč. In vendar nam te zgodbe – ta zgodba – kažejo, da sta Gabovo “oko” za vedno in povsod navzoče razkošje življenja samega, kakršnokoli že je videti navzven, pa tudi smisel za humor, ostala neokrnjena do zadnjega. Značilna rado-živost (kar nikakor ni nujno sopomenka uživaštva) Gabovih likov, kot njega samega, je v tej knjigi le še toliko bolj presunljiva, ker vemo – kot je vedel on sam – da so zadnji, ki so se nam rodili izpod njegovega peresa.«
