Besedilo: Katja Bitenc
Fotografije: osebni arhiv
Andrej Beloglavec je bil dolga leta politični analitik in komentator Evropske komisije v Sloveniji. Pod psevdonimom Andrej Capobianco, s katerim je v preteklosti podpisoval tudi svoje kolumne, je v teh dneh pri založbi Beletrina izdal kriminalni politični triler z naslovom »Kdo je ubil SEKS?«. Kot pravi, bi bilo nemogoče napisati kriminalko, ki se dogaja v določenem političnem prostoru in ki ne bi tako ali drugače vsebovala neke poglede na to politiko. Toda knjiga je v prvi vrsti čisto klasična kriminalka, v kateri se bralec sprašuje predvsem kdo je ubil Laro Šmit, vodjo novoustanovljene stranke.
Pri založbi Beletrina je v teh dneh izšel vaš prvenec z zanimivim naslovom Kdo je ubil SEKS? Ste imeli naslov v mislih že preden je nastala pričujoča knjiga?
Zanimivo vprašanje. Recimo, da sem ga imel zelo hitro v mislih, nisem ga pa imel v mislih, še preden sem začel pisati knjigo. Vsekakor sem pa vedel, da hočem napisati kriminalko s političnim ozadjem, katerega del bo tudi stranka z navidezno neresnim imenom, ki pa ima čisto resen, liberalni program.
Lahko torej bodočim bralcem razkrijemo, na kaj se nanaša ta tako zelo vpadljiv akronim SEKS?
Absolutno. Ne bi rad, da bi kakšen bralec ali bralka segel po knjigi z mislijo, da bo bral kaj podnega Petdesetim odtenkom sive. Seksa je v knjigi zelo malo. Sem pa že pred leti razmišljal, da bi bil to lahko zanimiv akronim za novo stranko, saj v Sloveniji vlada nekakšna manija novih obrazov in strank. SEKS je tako v knjigi akronim za Slovensko evropsko konstruktivno stranko. Ne gre za zafrkancijo, saj, kot v knjigi pravi vodja te stranke, je stranka slovenska, pro evropska in konstruktivna, skratka stranka, kakršne pogrešamo in ki presegajo sedanjo polarizacijo.
Na naslovnici knjige lahko preberemo tudi, da je to »kriminalno dober politični triler«. Pri tem se najbrž marsikdo sprašuje, v kolikšni meri je delo navdihnila dejanska slovenska politika?
Do neke mere jo seveda je. Dolga leta sem bil politični analitik in komentator Evropske komisije in pisal poročila v Bruselj o tem, kaj se dogaja v slovenski politiki in na gospodarski sceni. To sceno sem sicer vedno spremljal od blizu, ampak še vedno od zunaj. Nikoli nisem bil del te scene. Zdi se mi, da bi bilo nemogoče napisati kriminalko, ki se dogaja v političnem prostoru in ki ne bi tako ali drugače vsebovala neke poglede na politiko. Nikakor pa ni namen te knjige, da bi bila karikatura sedanje politike. Recimo da je to, kar opisujem v knjigi, neko hipotetično stanje, do katerega bi lahko prišlo, če bi se ta trend sedanje polarizacije še naprej nadaljeval in bi se stvari zaostrile. Določeno politično ozadje torej obstaja, ampak v prvi vrsti je to čisto klasična kriminalka, v kateri ima bralec nenehno v mislih vprašanje, kdo je ubil Laro Šmit, vodjo novoustanovljene stranke. Če pa ob branju zazna tudi druge elemente, recimo politične in družbeno kritične, sem tega zelo vesel.
Omeniti velja, da ste v knjigi izrecno zapisali, da je vsakršna podobnost z resničnimi osebami naključna. Bi se kdo utegnil kljub temu prepoznati, mogoče v kakšnih značajskih obrisih?
Morda, nisem pa imel nikoli nobene konkretne osebe v mislih. Imam občutek, da po navadi ljudje v takšnih primerih bolj prepoznajo druge kot pa sebe. Še posebej, ko se govori o navijaštvu, konkretno novinarskem. Vsi vidijo predvsem druge kot navijače, sebe nikoli. Edini čisto resnični lik v tej knjigi le moj kužek Fotsy, ki sem ga opisal kot psa inšpektorja Morellija. Fotsy je edini lik iz resničnega življenja, ki sem ga vseskozi imel v mislih. Deloma tudi zato, ker je knjiga v mojih mislih nastajala med sprehodi z njim.
Ste tudi sicer ljubitelj kriminalnega romana in televizijskih detektivk, kot morda lahko dobimo občutek ob prebiranju vašega romana?
Kriminalke berem, ampak občasno. Bolj poznam italijansko kriminalno literaturo. Nisem tip človeka, ki bi večinoma bral le kriminalke. Občasno vzamem kakšno v roke, predvsem pa berem tudi veliko nefikcije. Je pa res, da rad gledam policijske serije. To se opazi v knjigi, saj je tudi pisana nekoliko v tem stilu, z več lokacijami in podobno. Hotel sem tudi, da bi bil slog relativno lahkoten, malce drugačen kot v slovenski literaturi ali v kriminalkah. Predvsem pa, da bi bilo prisotnega tudi nekaj italijanskega humorja, da se vsega ne vzamem preveč resno.
Veliko je v knjigi povezav tudi z Italijo, kjer ste pravzaprav odraščali. Je to morda razlog, da na Slovenijo še vedno lahko gledate nekako »od zunaj«, kljub temu, da tukaj živite?
Absolutno. Odraščal sem v Rimu in v Slovenijo prišel, ko sem bil star 30 let, torej že čisto formirana osebnost. Slovenijo sem poznal, saj smo enkrat na leto hodili s starši na obisk k sorodnikom, ampak le za kakšen teden ali dva. To je bila zame vseeno tuja država. Čeprav zdaj že dolgo živim tukaj in se ne bi preselil nazaj v Rim, opažam, da še vedno gledam na stvari z nekoliko drugačnega zornega kota. Tipična tema, ki je pri meni vedno v ospredju, je ta slovenska majhnost, za katero se mi zdi, da je ljudje v Sloveniji sploh ne zaznavajo. Če si odraščal tukaj, se ti to seveda zdi normalno. Ko pa prideš sem iz tujine, gledaš na stvari drugače. Tudi moje kulturne reference so čisto druge. Ko so mi ljudje govorili o filmih, kot je recimo Ko to tamo peva (Kdo tam poje) ali kaj podobnega, sem vprašal, kaj sploh to je. Ali pa če mi je kdo govoril o skupini Bijelo dugme, tudi tega nisem poznal. Takšnih kulturnih pop referenc nisem imel, poznal pa sem italijanske. Zdaj, ko sem se jih nekako priučil, so mi delno ljube, ampak vseeno, kot formirana osebnost sem bil s kulturnega vidika vendarle bolj Rimljan kot Slovenec. Zdaj sem se sprijaznil z obojim in sem nekakšen rimski Slovenec.
Knjigo podpisujete s psevdonimom Andrej Capobianco, s katerim podpisujete tudi svoje kolumne, ste se pa ob izidu vašega prvenca odločili, da vendarle izstopite iz anonimnosti. Zakaj?
Predvsem zato, ker se mi je zdelo nemogoče knjigo promovirati anonimno. V Italiji, kjer je 60 milijonov prebivalcev, se to da. Elena Ferrante se tam lahko skrije, v Sloveniji, kjer je dva milijona prebivalcev, je to nemogoče. V knjigo verjamem in želim si, da bi jo ljudje opazili. Če bo uspešna ali ne, je seveda odvisno od veliko faktorjev, tudi od sreče. Brez osebne promocije pa seveda ne gre. Sem pa vseeno hotel obdržati tudi psevdonim, ki sem ga uporabljal pri pisanju kolumen. Za kolumne se mi je pisanje pod psevdonimom zdelo smiselno. Želel sem, da se bralec lahko osredotoči samo na to, kaj imam povedati, ne da bi gledal na to, kdo sem in kje delam. V Sloveniji se namreč takoj išče določene povezave, ne pa moči argumentov. Pri knjigi se mi je zdelo, da to v dvomilijonski Slovenji nima več smisla. Sicer pa je psevdonim pravzaprav italijanski prevod mojega priimka. Tudi v mojih kolumnah je bilo zapisanih že toliko osebnih podrobnosti, da je lahko, kdor je hotel, že zdavnaj razbral, za koga gre.
