Z uprizoritvijo Ameriški sen ameriškega dramatika Edwarda Albeeja v režiji Igorja Pisona, se zgodovinska sezona 2023/24 približuje slavnostnemu zaključku. Predzadnja premiera programa Male Drame in šele druga slovenska uprizoritev te znamenite groteskne igre o navidezni svobodi in zlaganosti kapitalistične družbe bo v četrtek, 21. marca, ob 20.00.
V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Lj
Prve ponovitve bodo na sporedu 22., 23., 27., 28. in 29. marca ob 20.00 v Mali Drami. Predstavi, ki bo na sporedu 27. marca, bo sledil pogovor z ustvarjalci v okviru abonmaja Mala Drama Plus. V aprilu bo Ameriški sen na sporedu 19., 22., 23. in 24. 4. ob 20.00.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Lj
Albee je Ameriški sen napisal leta 1961, drama pa je bila v Sloveniji prvič uprizorjena že leta 1963 v režiji Žarka Petana (na t. i. Komornem odru ljubljanske Drame), le slabi dve leti po ameriški krstni uprizoritvi. Tudi Albeejevo najznamenitejše delo, Kdo se boji Virginie Woolf? (1962), je bilo pri nas uprizorjeno z manj kot dveletnim zamikom (v režiji Mileta Koruna, prav tako v Drami). Albeejeva dela – poleg že omenjenih še Zgodba o živalskem vrtu, Občutljivo ravnovesje, Vrt, Gospa iz Dubuqua, Tri visoke ženske in Koza ali kdo je Silvija? – so bila na naših profesionalnih odrih uprizorjena že več kot dvajsetkrat. Prva (in vse do danes tudi edina) slovenska uprizoritev Ameriškega sna je bila sprejeta kot eden izmed vrhuncev domače gledališke sezone 1962/1963, uspešna pa je bila tudi v tujini, z odmevnimi gostovanji v Varšavi, Sarajevu in Beogradu. V slovenskem gledališkem prostoru pa je pomenila tudi vsebinski in strukturni zametek Male Drame, ki je bila v naslednjih šestih desetletjih prizorišče številnih inovativnih uprizoritev besedil, pogosto slovenskih praizvedb tujih in slovenskih besedil. Program Male Drame bo imel samostojno dvorano tudi v okviru nadomestnih prostorov na Litostrojski cesti 56. Uprizoritev v sezoni 2023/24 je torej svojevrsten poklon ustanoviteljem in tradiciji Male Drame, ki bo po zaključeni celoviti prenovi SNG Drama Ljubljana delovala v novi in povsem drugačni dvorani, kot jo poznamo danes.
Edward Albee je igro Ameriški sen razvijal po koordinatah gledališča absurda in sam priznal, da se je za marsikateri prizor zgledoval po Ionescu. »Motrenje sodobne družbe z optiko absurda me zadnja leta zelo zanima. Prepričan sem, da lahko na ta način preizprašamo samoumevnosti in naše ustaljene navade – ki so po večini prave razvade. Gledališča absurda ne vidim kot nosilca nonsensa, ravno nasprotno. Navidezna svoboda kapitalistične družbe, ki nas omamlja z razkošjem izbir in možnosti, je sestavljena z umetnimi konstrukti, ki nas prepričujejo o obstoju enega smisla. Današnja družba je kompleksna, ni pa komplicirana. Žal se včasih res zdi taka, saj se soočamo z njo zelo površinsko ali banalno. Želimo si nekakšen odmor od vsega, ker je res vsega preveč. V družbi pospeševanja, v kateri se vse odvija vse hitreje, še vedno ni časa za marsikaj: predvsem za razmislek. V družbi, v kateri smo vsi povezani v prepletu infosfere, je osamljenost dosegla zenit. Odnos do jezika je zabredel v prednajstniško obdobje s formulacijami, kot je »oborožena humanitarna akcija« – najpodlejši oksimoron zadnjega dvajsetletja,« je v repertoarni napovedi uprizoritve razmišljal režiser Igor Pison.
Na današnji novinarski konferenci je Pison na izhodišče, kako se soočiti z uprizarjanjem klasikov (»Klasikov ne prebiramo – kot vemo, oni razbirajo nas«), odgovoril, da je tokrat izbral drugačno pot od običajne. Besedilo ga je nagovorilo z gostoto, kako nagovarja naš čas in sodobnega gledalca. Zaveda se, da njegova generacija dramatiko absurda vidi povsem drugače kot generacije pred njim, zato se je odločil za zelo konkretno, otipljivo uprizoritev, posebej po vizualni plati. Režiser se zaveda, da je dimenzijo ameriškega sna mogoče videti na različne načine, nosi tudi ogromno negativne konotacije, a vsaka generacija, celo vsak posameznik ima svoje pojmovanje tega, kaj je ameriški sen. Sam meni, da je to danes pojem za imperij, ki propada. »Ameriški sen se lahko uresniči samo v trenutkih, ko spimo,« je razmišljanje o tem, kaj je ameriški sen danes, zaključil Igor Pison.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Lj
Polona Juh, ki v Ameriškem snu igra Mami, meni, da je v kapitalizmu drama še toliko bolj neizprosno sporočilna, ker je našla človeka v stanju šoka, posebnem stanju duha, ki se je znašel v deziluziji zahodnjaške družbe, kjer je imperativ zgolj osebni uspeh in individualnost. Na današnji novinarski konferenci je poudarila, da se v besedilu prepleta veliko nivojev, celo Albee sam pravi, da je tekst napad na družbo, ki je zamenjala resnične vrednote za umetne. »Mama, ki jo igram, je metafora za celotno izpraznjeno družbo,« sklene Juh.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Lj
Marko Mandić, v vlogi Očija razmišlja o krutosti, kaj vse starši počnejo svojim otrokom, kako jih zaznamujejo … Predvsem, ker Sen vidi kot zelo dobro družinsko dramo, onkraj drame absurda: »Dlje časa, ko se vanjo poglabljamo, bolj vidimo, da ima neko totalno logično strukturo, kot bi igrali nek naturalističen tekst.« Tako Maja Sever kot Petra Govc se strinjata, da gre za zelo kompleksno, labirintu podobno, a dobro prevedeno besedilo. Kot gost bo v vlogi Mladeniča nastopil Maks Dakskobler. Navdih za ustvarjanje vloge je našel v svetu, ki ga obdaja: »Za inspiracijo sem se ozrl okoli sebe, tega, kar igram, je veliko. Lupina oziroma podoba za javnost je pomembnejša od vsega drugega. Predvsem pa sem vesel vloge, ki je tako nasprotna meni, ta lik je vse, kar jaz nisem.«
O režiserju Igorju Pisonu
Igor Pison se je rodil v Trstu leta 1982. Gledališko poklicno pot je začel kot igralec v SSG Trst, bil pa je tudi član igralskega ansambla v italijanskem državnem gledališču Il Rossetti.
Po končanem študiju germanistike na Tržaški univerzi, je nadaljeval študij na državni gledališki akademiji August Everding v Münchnu in doživel pomembne mednarodne uspehe tako na dramskem kot na opernem področju z režijami v državnih gledališčih Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Leta 2012 je diplomiral iz operne in dramske režije. Leta 2012 je v Münchnu pripravil svojo prvo operno režijo Dallapiccolove operne enodejanke Nočni let (Il volo di notte), v Trstu režijo predstave Saj razumete, prirejeno po istoimenski pripovedi tržaškega literata Claudia Magrisa, leto zatem pa glasbeno igro Hozana tekočemu računu Bertolta Brechta in Kurta Weilla.
Svojevrstni mejnik v njegovi karieri je režija drame Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap leta 2014 v SNG Drama Ljubljana. Še istega leta je v HNK Zagreb in v SSG v Trstu režiral dvojezični prvenec Trst, mesto v vojni/Trieste una citta in guerra. V sezoni 2015/16 se je podpisal tudi pod režijo Shakespearove tragedije Macbeth v Mali Drami.
Od leta 2015 je dejaven tudi izven slovenskega prostora, predvsem na opernem področju: podpisal je režijo opere Ekvinocij Ivana Brkanovića za HNK v Zagrebu, praizvedbo opere Nane Forte po libretu Maje Haderlap Nach Eden v Bregenzu, ter muzikal Gypsy za Stadttheater Klagenfurt. Na opernem področju je doživel posebno medijsko pozornost z režijo Wagnerjeve opere Das Rheingold v SNG Maribor.
Iz gledališkega lista
Blaž Lukan: Usodne dvojnosti (odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu)
»O Ameriškem snu, Albeejevi drami iz leta 1959 lahko rečemo, da gre za klasično dramo gledališča absurda, pri čemer pa moramo dodati: za ameriško različico gledališča absurda. Če je ob svojem pojavu po 2. svetovni vojni pojem absurda obnavljal neko veliko kulturno zgodbo, danes te »veličine« ne prepoznavamo več, zagotovo pa se v absurdu še vedno skriva možno razumevanje sodobnosti, pa naj bo to še tako parcialno, posebno, »družinsko«. Ameriški sen je nedvomno tudi družinska drama, z nekaj očitnimi znaki družinske dinamike, kakor jih poznamo v ameriški dramatiki. Albeejev prispevek v to tradicijo je izviren in ga lahko prepoznamo v premaknjenosti družinske »logike« do meja absurdnega. Pravzaprav govorimo o sodobnem razumevanju, ko absurd (pre)pogosto enačimo s katastrofo, koncem (sveta), kamor naj bi vodila vsa iracionalnost, ki jo pripisujemo aktualnemu svetu, najsi bo v političnem, ekonomskem, ekološkem, moralnem, (med)človeškem … smislu.«
Mirt Komel: Od ameriškega sna do nočne more po imenu ZDA (odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu)
»Ameriški sen ni – kljub individualnosti sanjalčevih sanj – nič individualnega, pač pa tvori najgloblje, najintimnejše ideološko jedrce kapitalističnega neoliberalizma. Tako kot marsikaj, kar je nastalo v ZDA in se s pomočjo globalizirajočega trga razširilo po malodane vsem svetu, tudi ameriški sen hoče biti kulturna univerzalija, pri čemer zamolči svoje »ameriško« poreklo, ki se razkriva s konkretnimi podobami, ki jih na množični ravni producira ameriška popkulturna industrija. Navkljub univerzalnosti vrednot – zlasti svoboda in enakost – se realizacija teh vrednot lahko zgodi samo v točno določenih pogojih, tj. pogojih ameriškega kapitalizma, v katerih naj bi bila prav vsem dana objektivna možnost za individualno prosperiteto, uspeh, socialno mobilnost ter naposled za dobrobit, ki je deklarirano odvisna »samo od tebe«.
