V režiji Frédérica Roelsa in v koprodukciji z Opero Grand Avignon prihaja na oder ljubljanske Opere priljubljeno Puccinijevo delo La Bohème. Kot pravi režiser, ki je tudi direktor Opere Grand Avignon, je to delo, ki je tudi danes lahko zelo aktualno. »Zelo hiter ritem in dejstvo, da vsak dan uživamo v tem, kar nam prinese, sta skupni točki opere in tega, kar živimo danes,« je prepričan Roels.
Kaj je botrovalo odločitvi za uprizoritev Puccinijeve opere La Bohème v koprodukciji med SNG Opera in balet Ljubljana ter Opero Grand Avignon?
Iskali smo primerno delo za prvo sodelovanje med Opero v Ljubljani in Opero Grand Avignon in povsem naravno smo se odločili za La Bohème. Zgodba opere se dogaja v Parizu in zdela se nam je primerna za izvajanje v Ljubljani ob Puccinijevi obletnici. Opera bo najprej izvedena v Ljubljani, prihodnjo sezono bo odšla v Avignon, nato pa se bo vrnila v Ljubljano, da bo del repertoarja tega opernega gledališča.
Kaj loči tokratno produkcijo La Bohème od drugih interpretacij, ki jih je občinstvo morda že videlo? Kaj lahko občinstvo pričakuje?
Ne pretvarjam se, da sem posebej izviren: pravzaprav ima Puccini to posebnost, da je izjemno natančen skladatelj za operno gledališče, skoraj vsaka podrobnost uprizoritve je zapisana že v partituri in bilo bi težko in tudi nekoristno iskati drugo pot. Edina prava izbira režiserja je, da opero postavi na kontekstu dogajanja. Naše delo tako temelji na dveh načelih. Prvo je, da smo se precej natančno naslonili na francosko knjigo, ki je navdihnila Puccinija, Scènes de la vie de Bohème Henryja Murgerja. Knjiga je bila napisana v 40. letih 19. stoletja, približno 50 let pred Puccinijevo opero, in opisuje življenje mladih umetnikov pod vladavino Ludvika Filipa v Franciji. Kralj je takrat umetniški status potrdil številnim posameznikom, medtem ko so pred tem za umetnike veljali le tisti, ki so bili sprejeti na Salon (veliko razstavo). Številni umetniki so se trudili za obstoj in predlagali nov estetski kod, a le redkim je uspelo zaslužiti dovolj denarja za preživetje. Naša odločitev pomeni, da se na primer tudi pri kostumih osredotočamo na leto 1840. Drugo načelo pa je pripovedovanje zgodbe v brechtovskem slogu: brez umetne kulise, le nujno potrebni rekviziti, odnos med liki prikazujemo z besediščem, ki temelji na igralcih.
Ali lahko podrobneje opišete posebne teme ali sporočila, ki ste jih želeli izpostaviti ali raziskati s tokratno produkcijo La Bohème?
V celotni operi je denimo zelo pomemben simbolni pomen ognja. Glavni junak opere bi lahko bil tudi mraz: mladi se proti mrazu borijo vsak dan, saj nimajo denarja za ogrevanje bivališča, Mimì pa zaradi mraza zboli in umre. Ogenj je način boja proti mrazu: v operi imamo pravi ogenj, ki kratkotrajno obstaja v prvem dejanju, a tudi simbolični ogenj, ki je ogenj ljubezni – med Mimì in Rodolfom ter med Musetto in Marcellom. To je v libretu zelo jasno, besedišče, ki ga uporabljata libretista Giacosa in Illica, ima nenehno dvojni pomen. Zanimiva je tudi bolezen Mimì, phthisis, kar je arhaični izraz za tuberkulozo. Phthisis v stari grščini pomeni »poraba«: umira, ker notranje zgoreva. Tudi njeno pravo ime, Lucia, se nanaša na svetlobo.
Zakaj je po vašem mnenju La Bohème brezčasna in splošno priljubljena opera, ki še danes osvaja občinstvo?
To je ena od oper, ki ljudi spravi v jok, ne glede na to, kaj narediš. Zgodba in glasba sta preprosto močni. Poleg tega je nekaj zelo posebnega tudi v samem ritmu glasbe. To je opera o zelo kratkem časovnem obdobju: ljubezenski zgodbi ne trajata, življenje Mimì bo zelo kratko (čeprav se tega na začetku ne zaveda), vsak nov dan je negotov, lahko prinese hrano na krožnik ali ne, nikoli ne vemo, kako bo jutri … Posebnost glasbe je tudi v tem, da ni glasbenega uvoda v vsako dejanje (izjema je 3. dejanje), temveč kar skočimo v dogajanje. Ta zelo hiter ritem in dejstvo, da vsak dan uživamo v tem, kar nam prinese, sta skupni točki opere in tega, kar živimo danes.
Letos obeležujemo tako imenovano Puccinijevo leto. Kakšen je vaš odnos do tega skladatelja? So vam všeč njegova dela, ste se v preteklosti že kdaj srečali z njimi?
Kot režiser sem se tokrat prvič srečal s Puccinijevo opero. Moram pa priznati, da sem popolnoma navdušen nad skrajnim nadzorom, ki ga ima nad gledališko učinkovitostjo. Vsaka nota, vsak ritem ustreza gledališkemu pomenu, ki ga ima v mislih. Kot da bi opero najprej videl na odru in šele nato napisal glasbo. Očitno je bil pravi genij za to.
