S krstno uprizoritvijo igre Matjaža Zupančiča Te igre bo konec se zaključuje zgodovinska sezona v Mali Drami. Čisto zadnja predstava, ki bo doživela premiero v tej dvorani, bo najnovejša igra enega najprodornejših sodobnih slovenskih dramatikov, ki je v SNG Drama Ljubljana doslej ustvaril mnogo legendarnih uprizoritev. Z uprizoritvijo besedila, nominiranega za nagrado Slavka Gruma 2023, pa postaja tudi največkrat uprizorjeni avtor na odru Male Drame. Z zadnjo premiero, ki bo v petek, 12. aprila, se tako simbolno kot dejansko poslavljamo od sedanje dvorane Male Drame, saj bo ta po celoviti prenovi povsem drugačna in delovala v drugem delu stavbe.
V črni utopični komediji, ki prinaša duhovit in pronicljivi pogled na apokaliptične čase, v katerih živimo, igrajo Barbara Cerar, Branko Šturbej, Janez Škof, Saša Mihelčič, Valter Dragan, Boris Mihalj, Saša Tabaković in Marijana Brecelj (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob avtorju in režiserju Matjažu Zupančiču sestavljajo še dramaturginja Darja Dominkuš, lektor Arko, scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, oblikovalka giba Sinja Ožbolt, glasbeni opremljevalec in oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec videa Luka Kavčič in oblikovalka maske Andrea Schmidt.
Prve ponovitve bodo na sporedu 13., 16., 20. in 24. aprila ob 20.00. Te igre bo konec bo maja na sporedu 13., 14., 15., 16., 17. in 18. 5. Predstavi, ki bo na sporedu 16. maja, bo sledil pogovor z ustvarjalci v okviru abonmaja Mala Drama Plus.
Zupančičeva igra, ki že v naslovu napoveduje konec, se dogaja tukaj in zdaj, »konec«, ki grozi, pa je meteor, ki se bliža Zemlji. Pod vtisom te novice se v bifeju Rajski vrt lastnici Mariji – Menza (Barbara Cerar) in stalnima klientoma, črnogledemu Jakobu Poglajenu (Janez Škof) in nejevernemu Krištofu Dolencu (Branko Šturbej), drug za drugim pridružujejo nenavadni liki: Doroteja Teja (Saša Mihelčič), gospa srednjih let, ki se je v bife zatekla pred lastnim možem; Anos Drei (Valter Dragan), podjetnik, ki prodaja vozovnice za pot v onstranstvo; Strultz Čibutkin (Boris Mihalj), uradnik direktorata za reparcelizacije; Psihiater (Saša Tabaković), ki zbrane obvesti, da je iz zaprtega oddelka ušla morilka, on sam pa da je v strokovni krizi; in zadnja, ki se pridruži tej čudaški druščini – Smrt (Marijana Brecelj). Po besedah avtorja in režiserja Zupančiča Te igre ob konec prinaša junake, ki so kot zaprti v ekonom loncu, ki brbota, piska in grozi, da ga bo vsak čas razneslo. »Njihov odziv je zanimiv: protagonisti si ga sam tiščijo nad glavo. Zelo težko je namreč narediti razliko, iti preko sebe in prevzeti odgovornost. Naš meteor nima samo katastrofične komponente, ampak tudi psihoanalitično,« tako Zupančič.
»Zupančič na mikro-modelu povzema našo situacijo. Živimo v apokaliptičnih časih, vsak dan se nizajo dokazi, da se planetu in ljudem ‘slabo piše’, in vendar se vedemo, kot da se nič ne dogaja oziroma da se bo zgodilo nekoč v prihodnosti, ko to ne bo več naša skrb. Konca sveta ne jemljemo resno, ne iščemo rešitev, ne ukrepamo, ničemur se nismo pripravljeni odreči, kot da ne moremo ničesar spremeniti, čeprav se stvari vsak dan spreminjajo. In vendar se v Zupančičevem bifeju zgodi premik: če je situacija nevzdržna in katastrofa neizbežna, jo je treba sprejeti in poiskati rešitev. Rešitev pa je zelo preprosta in domisli se je prav lastnica bifeja Menza, ki ji večer ni prizanašal s pretresi in eksistenčnimi grožnjami. Če imamo samo še malo časa, potem je skrajni čas, da preprosto spremenimo svet: obrnemo razmerja v njem na glavo, za začetek nehamo uničevati, ker uničevanje tako ali tako nima več nobenega smisla. Tako otročje lahko je, da se, prepojeni s cinizmom časa, sramujemo svoje naivnosti že ob sami misli na končanje vojn ali prerazporeditev bogastva. In vendar je prav ta ‘utopična iskrica’ (prosto po Žižku) edina, ki lahko prinese katarzo, v teatru in v življenju. To, kar potrebujemo, je, z Menzinimi besedami, malo optimizma za konec,« je v članku, objavljenem v gledališkem listu, razmišljala dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš.
Letošnji repertoar Male Drame je ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel zasnovala kot hommage prostoru; Ameriški sen kot prva predstava Male Drame, zadnja premiera pa drama Matjaža Zupančiča Te igre bo konec. Leta 1963 je bilo v Mali Drami uprizorjenih 171 predstav, to je 172 predstava, zadnja v tem prostoru. Največkrat uprizarjani avtorji so bili Harold Pinter, Yasmina Reza, Thomas Bernhardt in Matjaž Zupančič s petimi uprizorjenimi besedili. Zupančič je po Žarku Petanu tudi režiser z največ režijami v Mali Drami. Svojevrsten poklon temu prostoru, ki je v skoraj šestih desetletjih delovanja postal inštitucija zase, je Zupančič vpisal v Te igre bo konec; igra poteka ob šanku v realnem času gledališke predstave podobno kot na samem začetku stoletja uprizorjena igra Conorja McPhersona Jez v režiji Mileta Koruna. Znamenita igra je bila na sporedu kar sedemnajst sezon.
Iz utemeljitve strokovne žirije ob nominaciji za nagrado Slavka Gruma 2023
Te igre bo konec je groteskna igra o sodobnem času in njegovih dilemah, zapisana v prepoznavnem Zupančičevem slogu, ki bralce potegne v dogajanje s prvo repliko enega od junakov sodobnikov: »To ni res!« In res se, ko prebiramo natančno strukturirano igro, ves čas pojavlja v naših glavah junakova replika v več parafrazah od »Pa saj to ne more biti res« do »Ja, res je prav tako, kot se zdi, da ne bi smelo biti res«. Tudi tokrat so Zupančičevi junaki tisti, ki bi jih lahko po nekaterih lastnostih brez težav razpoznali med nami, po drugi strani pa so že nekje onkraj. V nekem že skorajda postkatastrofičnem času, ki se vztrajno napoveduje med igro in spodbuja navezave na groteskno irealne, hkrati pa še kako realne dogodke pandemijskih zadnjih let in novega tisočletja, ki je vse od svojih začetkov iz tira.
Dogajanje je postavljeno v nekoliko strniševsko krčmo, ki ni na Barju, ampak je tudi precej metafizična, s točajko, zloveščo tišino zunaj in nekaj gosti, naprej stalnih, potem občasnih, a usodnih, na koncu tudi s Psihiatrom in Smrtjo. Čeprav imajo vsi konkretna in res nekoliko nenavadna, groteskno-smešna in hkrati malo grozljiva imena, Marija Menza, Krištof Dolenc, Anos Drei, Strultz Čibutkin, ki nas napeljujejo na različne dramske, literarne in filmske reference, so ti liki tudi precej absurdni ali kar absurdistični v smislu dobrega starega Daniila Harmsa. In dogajanje, ki je sprva čisto običajno in skorajda dolgočasno, se hitro dramatizira in postane negotovo, tako kot prihodnost vseh junakov, ki jim grozi kataklizma, konec sveta v Rajskem vrtu precej nerajske krčme v (kot se zdi) precej nerajskem mestu. Ko se vse niti dodobra premešajo, skupaj z enim od junakov ugotovimo, da nam ni pomoči, v jutranji zarji se kot na starih hrastoveljskih freskah začne mrtvaški ples, ki oznani konec igre, hkrati pa začetek razmišljanja bralcev in gledalcev, ki morajo sami izumiti konec. Zupančič se tudi tokrat izkaže kot mojster detajla in gradnje prizorov, vpelje lastno različico potujevanja (Šklovski) ali potujitvenega efekta (Brecht) ter opozarja, da to, kar beremo ali gledamo, ni več zgolj in samo realistični dialog s strukturo absolutne drame, temveč neprekinjen proces dekonstrukcije pomenov in pomenjanja.«
Strokovna žirija Vesna Jevnikar (predsednica), Tomaž Toporišič in Jakob Ribič
O režiserju Matjažu Zupančiču
Matjaž Zupančič (1959) je študiral gledališko režijo in dramaturgijo v Ljubljani in Londonu. V začetku osemdesetih je vodil EG Glej, kot režiser in dramatik je redno prisoten na domačih in tujih gledaliških odrih. Osnova Zupančičevega umetniškega opusa so gledališke režije, ki jih ves čas povezuje s pisanjem izvirne dramatike. Je eden izmed najbolj pogosto uprizarjanih slovenskih avtorjev v tujini. Z režijami lastnih in tujih besedil mu je uspel prodor ne prestižne evropske gledališke festivale in odre (Jugoslavija s svetom, Bonnski bienale, Avignon, London Institute of Contemporary Art, Cameri Theater Tel Aviv, Ex Ponto, Sterijno pozorje itd.). Njegov opus obsega nad petdeset režij. Je tudi avtor dveh romanov (Obiskovalec in Sence v očesu). Njegove drame se v gledališki in koncertni obliki uprizarjajo v Sloveniji, Luksemburgu, Franciji, Rusiji, Izraelu, Angliji, na Poljskem, Hrvaškem, v Italiji, BiH … Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, tako v mednarodni kot domači konkurenci; med drugim je tudi petkratni dobitnik Grumove nagrade za najboljše izvirno dramsko besedilo. Je redni profesor gledališke režije na ljubljanski AGRFT.
Iz gledališkega lista
Darja Dominkuš, Malo optimizma za konec (odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu)
»O Ameriškem snu, Albeejevi drami iz leta 1959 lahko rečemo, da gre za klasično dramo gledališča absurda, pri čemer pa moramo dodati: za ameriško različico gledališča absurda. Če je ob svojem pojavu po 2. svetovni vojni pojem absurda obnavljal neko veliko kulturno zgodbo, danes te »veličine« ne prepoznavamo več, zagotovo pa se v absurdu še vedno skriva možno razumevanje sodobnosti, pa naj bo to še tako parcialno, posebno, »družinsko«. Ameriški sen je nedvomno tudi družinska drama, z nekaj očitnimi znaki družinske dinamike, kakor jih poznamo v ameriški dramatiki. Albeejev prispevek v to tradicijo je izviren in ga lahko prepoznamo v premaknjenosti družinske »logike« do meja absurdnega. Pravzaprav govorimo o sodobnem razumevanju, ko absurd (pre)pogosto enačimo s katastrofo, koncem (sveta), kamor naj bi vodila vsa iracionalnost, ki jo pripisujemo aktualnemu svetu, najsi bo v političnem, ekonomskem, ekološkem, moralnem, (med)človeškem … smislu.«
Blaž Gselman, Katere igre bo konec? (odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu)»To ni pripoved o koncu sveta, čeprav bi se morda komu lahko tako zdelo na prvo branje. S podnaslovom nas drama opominja, da gre za »učni komad«. Lehrstück, kot je svojo avantgardistično formalno iznajdbo imenoval Brecht, služi vzpostavitvi neidentitetnega razmerja dramskega gradiva s samim seboj. Drama zavzame distanco do svojega lastnega izrekanja in s tem svojemu občinstvu preprečuje, da bi jo razumelo v njeni neposredni pojavnosti, torej dobesednosti. Kar je izrečeno v komadu Te igre bo konec, je lahko problematično, a ravno zato ga je treba postaviti na oder – dobesedno postaviti na ogled, da bi se o njem lahko izrekali. Že sami formalni gradniki dramskega teksta, strukture, ki nam posredujejo pomene, preprečujejo, da bi ga vzeli pretirano dobesedno, saj pripoved postopoma, a zanesljivo drsi v absurdistično situacijo.«
