Sezono 2023/24 bo na historičnem Velikem odru SNG Drama Ljubljana sklenila prva slovenska uprizoritev nepozabne ljubezenske zgodbe Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac v sodobni predelavi vrhunskega britanskega dramatika Martina Crimpain svežem prevodu Boštjana Gorenca.
V uprizoritvi o lepoti, poeziji in ljubezni z avtorskim jezikom in izvirno glasbeno podobo igrajo Tina Vrbnjak, Jure Henigman, Domen Novak (k. g.), Benjamin Krnetić, Nina Valič, Uroš Fürst, Gašper Lovrec (k. g.), Klemen Janežič, Saša Pavlin Stošić (k. g.) in Rok Vihar. Cyranojev bend bo premierno zaigral v soboto, 13. aprila, ob 20.00 na Velikem odru Drame.
Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserja Tina Grabnarja sestavljajo dramaturg Rok Andres, dramaturška sodelavka Ana Duša, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Tina Bonča, asistentka kostumografinje Nina Čehovin, skladatelj Leon Firšt, korepetitor Iztok Kocen, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, oblikovalka maske Julija Gongina in oblikovalec zvoka Jurij Alič.
Prve ponovitve bodo na sporedu 16., 17., 18. in 19. aprila. Predstavi, ki bo na sporedu 14. maja, bo sledil pogovor z ustvarjalci v okviru abonmaja Plus.
»Cyrano de Bergerac je vsenaokrog znan kot izjemen vojščak, ki se lahko sam spoprime s celo armado razjarjenih bojevnikov. S tem ko kljubuje pariškim veljakom in javno ščiti državljanske svoboščine, si je pridobil že skorajda zvezdniški status ponosnega upornika. Slovi tudi po virtuoznem kovanju verzov. Zdi se, da zna pero sukati še spretneje kot meč. Z besedami lahko prodre vse do največjih globočin prefinjene ženske duše, ki jo razume bolje kot marsikateri ljubimec iz sedemnajstega stoletja. Toda Cyrano de Bergerac (Jure Henigman) ima velik nos. To je nos, ki mu kot nekakšna ogromna in nepremostljiva prepreka zapira pot do prave ljubezni. Neskončno je zaljubljen v lepotico Roksano (Tina Vrbnjak), pa ji tega preprosto nikoli ne zaupa. Kar bi se lahko končalo kot čudovita renesančna romanca, se zato sprevrže v eno najbolj tragičnih ljubezenskih zgodb iz zgodovine svetovne književnosti.
Sodobni angleški dramatik Martin Crimp je prepisal eno od klasičnih del francoske literature. Z verzi, ki se poigravajo z elementi rapanja in spoken word pesmi, je na novo vzpostavil pravila vezane besede v dramski literaturi. Visok jezik je postavil ob bok profanemu in tako razprl bitko med protagonisti. Ti tekmujejo v tem, kdo bolje in bolj spretno rima. V visokih pariških krogih namreč nekaj veljaš samo, če znaš izjemno dobro kovati stihe. S takšnimi metagledališkimi postopki uspe Martinu Crimpu ob kopici pikrih opazk lahkotno ošvrkniti družbenopolitična razmerja francoske renesanse, ki jih duhovito vzporeja z enaindvajsetim stoletjem. Njegova lingvistična mojstrovina se z različnimi humornimi peripetijami postopoma zgosti okrog vprašanja lepote in lepotnih idealov. Raziskuje sram in jezo, ki ju občuti sodobni človek, ker njegova zunanja podoba ne ustreza nedosegljivim družbenim normam. V času pobezljanega narcisizma se zato sprašuje, kako živeti zares izpolnjeno življenje,« je v repertoarni napovedi uprizoritve razmišljal režiser Tin Grabnar. V priredbi vrhunskega britanskega dramatika so ga navdušili različni nivoji jezika, saj je Crimp v besedilo vtkal zelo jasno in pomembno strukturo, ki je postala izhodišče za uprizoritev. V prvi slovenski uprizoritvi funkcijo scenografije in dejanj prevzema glasba, ki odrsko dogajanje dodatno podčrtuje. »Glasba je naša uprizoritvena strategija,« sklene Grabnar.
Dramaturg uprizoritve Rok Andres osrednje kvalitete Crimpove priredbe vidi v poudarjanju aktualnih problematik, emancipatorni predelavi likov in izostritvi nekaterih izhodišč. Priredba namreč razpira za današnji čas pomembna vprašanja identitete, javne in osebne podobe, grozljivo prisotnost vojne, položaj žensk(e), umetika in posameznika, cenzuro in svobodo govora … »Cyrano zaradi svojih osebnostnih značilnosti, zatajevane ljubezni in vzkipljivega temperamenta propade. A z njim ne propadejo njegove ideje, za njim ostanejo knjige, pesmi, pisma, ostane misel. Živa ostane njegova želja po pravičnem svetu in svobodnem življenju. Želja, ki je danes (ali v vsakem zgodovinskem trenutku) nepogrešljiva in pomembna. V tem vidim tudi največjo nadgradnjo Crimpove priredbe v primerjavi z izvirnikom. Crimp razvije besedilo tako na zgodbeni kot na idejni ravni, pomika ga v smer družbenega in s tem nadgradi, kar je pri Rostandu ostalo v okovih konvencije. Crimpovi liki so emancipirani, a prav tako kot Rostandovi tragično zaslepljeni ali determinirani. In morda najvidneje se stik z aktualijami in sodobnejši pogled prepozna v vizionarskih besedah Cyranoja, ko skozi fikcijo lastne ustvarjalnosti pogleda v utopično prihodnost svojega planeta,« je v članku, objavljenem v gledališkem listu, uprizoritve razmišljal Andres.
»Nihče ne strada, ženske se spoštuje.
Moški niso kot živali. Strah ne obvladuje
misli vred s sovraštvom. Sužnjev ni v okovih bridkih,
ni premišljenih pobojev … ni grobov preplitkih.
Z Lune zdi se, da je Zemlja brez pregreh in gnusa.«
(Martin Crimp, Cyrano de Bergerac, odlomek)
Prevajalec Boštjan Gorenc poudarja vlogo verza in rime, ki narekujeta dogajanje in imata namen tudi, ko se umikata prozi. Kot glavni izziv prevajanja izpostavlja prepričljivost ter živost jezika in rim. »Besedilo je vsebinsko anahronistično – 17. stoletje, Francija –, ukvarja pa se s tematikami, s katerimi se ukvarja sodobna kulturna scena. Smo v času, ko se vse prepleta; pred avtorjem je velik čeber, v katerem plava vse, kar smo kot človeštvo že ustvarili, avtor pa zajema in skuša narediti iz vsega tega neko pametno mešanico. Umetnost je v tem, kako boš določene stvari čim bolj eklektično izpeljal,« razmišlja Gorenc. Ob tem lektorica uprizoritve Tatjana Staničdodaja, da igralke in igralci v uprizoritvi zelo zavestno preklapljajo med verzom in sproščeno govorico. Fluidnost prirejevalskih energij se tako nadaljuje tudi v nastajanju prve slovenske uprizoritve.
Iz gledališkega lista
Pia Prezelj, Četudi je ženska (odlomek)
»Kakšen moški moraš biti, da te grabi tak strah?« ob koncu Crimpove drame Roksana vpraša Cyranoja, ko ta prizna, da ni bil zmožen ne besede ne dejanja, da je v njem ležalo premalo moči, premalo poguma za iskrenost. In zdi se, da strah grabi tudi družbo, strah pred kontinuiranim in enakovrednim izrekanjem ne le žensk, ne le Roksane, temveč vseh tistih, ki se tradicionalno niso umeščali v njeno središče, v njeno jedro. Toda ko se jedro vda, ko središče ne drži, so prav njihove besede tiste, ki ponudijo izhod, orodja, nudijo možnosti ponovne gradnje, možnosti alternativ. Kajti njihove besede so besede preživetja, besede upornosti in vztrajnosti.«
Nina Kuclar Stiković, »Nimate v predalu kake drame?« (odlomek)
»Resnični Cyrano je bil Molièrov sodobnik, oba pa sta bila slušatelja Pierra Gassendija, ki velja za predhodnika filozofov in razsvetljencev 18. stoletja. Cyrano je bil v svoji miselnosti radikalnejši od Molièra, po Gassendijevi fiziki si je izoblikoval racionalno idejo o nastanku sveta, se nagibal k materialistični filozofiji in brez strahu pred Cerkvijo kritično premišljal družbo. Zaradi svoje drže se je pogosto zapletal v spore in posledično samotaril, pisal je zabavne fantazijske zgodbe, v najbolj znanih delih Potovanje na Luno in Smešna zgodovina držav in cesarstev Sonca je v ospredje postavlil moč razuma in smešil krščansko moralo. Ker so bile Cyranojeve ideje preveč revolucionarne, se je spomin nanj bolj kakor zaradi njegovih spisov ohranil zaradi njegovih spopadov, na primer spopada med z grofom de Guichem in njegovimi vojaki, v katerem je Cyrano branil svojega prijatelja Ligniera. Od revolucionarnega misleca je ostalo bolj malo, in čeprav ga kot utopičnega romantika, ki nasprotuje družbi, predstavlja že Rostand, pa njegovo uporniško držo pisatelja, ki teži k svobodni obliki dramskega besedila, torej k napredku in ne h konservativizmu, predstavi Martin Crimp.«
