Čeprav je pandemija novega koronavirusa zaznamovala vsa svetovna gledališča, je videti, da je ljubljanska operna in baletna hiša prav v obdobju po kovidu znova zacvetela. Predstave so razprodane, obiskuje jih veliko mladih, vedno več je povezovanja tudi s tujimi uglednimi opernimi hišami. V Puccinijevem letu so tako v koprodukciji z Opero Grand Avignon na oder postavili priljubljeno opero La Bohème.
Trenutno je v Operi aktualna Puccinijeva opera La Bohème, ki je nastala v koprodukciji z Opero Grand Avignon. Kako je pravzaprav prišlo do tega sodelovanja?
V duhu iskanja novih priložnosti tako finančnega racionaliziranja kot mednarodnega umetniškega pozicioniranja naše Opere smo se odločili tudi za aktivno iskanje partnerjev zunaj naših meja. Na podlagi izjemno dobre izkušnje s koprodukcijo z Opero iz italijanskega Livorna tako nadaljujemo uspešno prakso, ki koristi vsem sodelujočim tako v umetniškem kot materialnem duhu.
Gre za opero, ki je pri publiki zelo priljubljena, pa tudi zelo znana. Kaj je posebnost tokratne produkcije?
Kot smo omenili, gre za koprodukcijsko uprizoritev znamenite opere, ene od petih najznamenitejših na svetu, ki je na slovenskih tleh doživela že šestnajst režijskih postavitev, ta je torej sedemnajsta. Posebnost te postavitve je, da je bila v osnutku zamišljena v času pandemije v Avignonu, nato pa z isto umetniško ekipo dokončno razvita za našo skupno uprizoritev.
Si želite še več tovrstnih sodelovanj s tujimi opernimi hišami oziroma so morda katera še na vidiku?
Ja, seveda, že naslednja operna premiera je Mozartova Cosi fan tutte v koprodukciji s hrvaškim HNK Zagreb, v prihodnjem letu pa pripravljamo veliko koprodukcijo Berliozovega Faustovega pogubljenja s Cankarjevim domom in avstrijsko Opero v Gradcu, na vidiku pa je še nekaj možnih sodelovanj. Kot opažamo, ta vzorec ni zanimiv samo za nas, glede na velik interes iz različnih delov Evrope in tudi širše pa je tudi vse več potencialnih partnerjev.
Za sezono 2023/24 ste ob stoletnici Puccinijeve smrti pripravili tudi poseben abonma Puccini. Kako je to noviteto sprejelo občinstvo?
Zelo dobro. Veliko imamo prodanih abonmajev. Puccini je priljubljen, zraven je še ta obletnica in zelo kvaliteten izbor predstav. Nekatere, kot že omenjeno Madam Butterfly, tudi obnavljamo. Takšna praksa se je zelo dobro prijela. Na žalost tega ne moremo narediti vsako leto, ker je povezano z raznimi naključji in obletnicami, vsekakor pa je v letošnjem letu Puccini prava izbira. Umetniški direktor opere Marko Hribernik se je izjemno dobro odločil in potrudil. Tudi La Boheme, ki ste jo omenili, je zelo zanimiva zadeva, saj gre za mednarodno koprodukcijo, ki si jo delimo z opero iz slovitega francoskega umetniškega središča Avignon.
Opazili smo lahko, da je v zadnjem obdobju tudi nekoliko več sodelovanja med baletnim in opernim ansamblom. Najbrž tovrstna sinergija, medsebojno povezovanje, dobro vpliva tudi na siceršnje vzdušje v hiši?
Res je, da se bolj zbližaš, ko ustvarjaš isto predstavo, kot pa če se zgolj opazuješ iz predstave v predstavo. Ta sinergija, ki se je pojavila, je bila pravzaprav moja tendenca že od samega začetka, ko sem prevzel vodenje te hiše. Želel sem, da poskusimo znotraj hiše potegniti čim več bonusov od potencialov, ki jih sama hiša nudi. To je bistvena stvar. Mi imamo odlične pevce, odlične glasbenike, odlične plesalce. Zakaj ne bi te odličnosti rodile še večje in še bolj atraktivne odličnosti? To tudi rojeva atraktivnost.
Na predstavah lahko zadnje čase vidimo tudi veliko mladih, kar je čudovito. V kulturni politiki se recimo tudi že leta veliko govori o tem, kako je to pomembno, a brez pravih učinkov, vi pa to pravzaprav že leta uspešno počnete. Kako vam je uspelo pridobiti mlade?
Kot vidite, na tem področju ni mogel biti nihče vnaprej pameten. Pri tem smo vso svojo energijo usmerili predvsem v kvaliteto programa. Nikogar ne boste prepričali, da pride gledat predstavo, če ta ni dovolj dobra, komunikativna in na splošno kvalitetna. To tudi mlada publika ceni. Ogromno sodelujemo tudi s šolami, da šolamo mlado publiko. Veliko imamo obiskov matinej, mladinskih predstav, na področju baleta sodelujemo s konservatorijem KGBL, kjer dobivajo že zelo mladi plesalci pri nas možnost delovne prakse. Ko stvari postanejo generacijske, se to odraža tudi pri publiki. Pri tem in tudi pri mednarodnem uveljavljanju ima veliko zaslug izkušeni strokovnjak, umetniški direktor baleta Renato Zanella.
Poleg tega, da ste vešči financ, ste tudi dramaturg. Z odrom živite že od mladosti, v Mariboru ste sodelovali tudi s Tomažem Pandurjem. Kaj je tisto, kar vas najbolj privlači pri odru, gledališčih?
Z gledališčem sem se začel ukvarjati že v srednji šoli. Če imaš to strast v sebi tako dolgo, potem to ostane nekje v tebi. Poskušal sem tudi na drugih področjih, bil sem samostojni podjetnik, organiziral dogodke in tako dalje. Ampak moram priznati, da mi je vedno manjkala tista dimenzija, ki ji nekateri pravijo oder. Umetniki, ali kakorkoli se že imenujemo, ji pravimo čarobnost gledališkega prostora. To je tisto, kar me privlači. Tako kot je v zgodovini rekel velik teoretik gledališča: »Kaj je potrebno za gledališki čudež? Štiri deske, dve osebi in ena strast.«
Kaj vas pa, ne le kot direktorja, ampak tudi kot umetnika po duši, najbolj navdihuje pri delu v tovrstni instituciji?
Ta strast je zagotovo bistvena. Drugo pa je moje predznanje, ki mi pomaga razumeti dogajanje, pomaga razumeti in razčlenjevati procese nastajanja, procese zahtevnosti, tudi tega, kako razmišljajo umetniki. Tukaj je ogromno psihologije. Nerodno je, da ne moreš v vsaki zadevi vsakemu ugoditi, da moraš iti mogoče malo bolj na nož kot v kakšnem drugem poklicu, ampak vedno sem izjemno zadovoljen, ko pride do rezultata, do nastanka predstave, ker vsi vemo, koliko izzivov je bilo na eni in drugi strani, ali kot se popularno izražajo v hiši – v prvem in v tretjem nadstropju. Z vsako predstavo je enako, ne glede na to, koliko je zahtevna.
Ampak do premiere pride vse na svoje mesto?
Predvsem po premieri. (smeh) Vsekakor pa je premiera olajšanje. Tega zdaj ne občutim več toliko, ampak ko sem deloval še kot dramaturg, je bil najhujši dan po premieri, ko smo bili vsi izčrpani od investicije samega sebe v proces nastajanja. Potem pa seveda pride vedno znova nova premiera, leta pa hitro minevajo in minevajo. In tako imaš vedno neke srednjeročne cilje, ki ti pospešijo minevanje časa.
