V Mini teatru, ki v letu 2024 praznuje 25 let delovanja, svojo produkcijo v post-dramskem programu letos otvarjajo s premiero predstave Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, v režiji Bora Ravbarja in v izvedbi Suzane Krevh, Ognjena Mićovića, Svita Stefanije, Barbare Vidovič in Željka Hrsa. Premiera bo v četrtek, 25. aprila ob 20.00 na odru Mini teatra.
Avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji je nastal po motivih filma Sanjači Bernarda Bertoluccija, romana Sveti nedolžneži Gilberta Adaira in drugih besedil revolucije.
Režiser Bor Ravbar in dramaturg Nik Žnidaršič sta o predstavi zapisala:
KDO LAHKO SANJA?
»Ali so mrtvi ali le spijo, v vsakem primeru jih ni bilo moč prebuditi ne z grobimi alarmi, ki so cvilili z ulice, ne s koraki, sirenami, eksplozijami, ki so prihajali vse bližje, zaskrbljujoče blizu. Dogajala se je nekakšna javna apokalipsa, ki ni imela nobenega učinka na hermetično zaprto zasebno apokalipso v tem stanovanju v prvem nadstropju. Tam, kot v sanjah, kot v snežnem nanosu, kot pod plazom kokaina, sta mrtvaška lahkotnost inercije in dolgčas večnosti že prekrili vsakega od njih.«
Gilbert Adair: Sveti nedolžneži (The Holly Innocents)
Inercija je stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost (vir: SSKJ). Lenobno nedelovanje kot način življenja je nekaj, česar si velika večina ljudi niti v sanjah ne more privoščiti. Morda se inercija pojavi momentalno, na dopustu, za katerega povprečna družina varčuje celo leto. Kljub temu pa obstaja specifičen razred, ki si lahko inercijo privošči, saj ob nedelovanju, mirovanju, sanjanju, ne izgubi ničesar. Skoraj ne glede na ekonomsko situacijo lahko vedno kupi hrano, ima za življenjske stroške, bencin, avto, servis, lahko si privošči počitnice … Skratka, ko bodo ekonomske razmere slabe in bodo te razmere na ulice potisnile nižji razred, se temu besu predstavniki višjega in tudi višjega srednjega razreda ne bodo avtomatično pridužili. Vladajoči razred je zaradi zgodovinskih izkušenj poskrbel, da si je v višjem in srednjem razredu našel zaveznike, ki ga bodo z nedejavnostjo zaščitili – naj se tega zavedajo ali ne.
Naša protagonista Théo in Isabelle ter njuna starša so predstavniki višjega srednjega razreda. V lasti imajo stanovanje v središču Pariza, njihova babica ima posest na deželi, oče je priznan francoski pesnik, mama pa ne rabi hoditi v službo. Ko se začnejo protesti na fakultetah in pred Chinemathéque Française, se Théo in Isabelle še pojavita na ulici, ko pa se protesti prelevijo v izgrede, ko policisti izvajajo nasilje nad študentsvom, ko se pridružijo sindikati in delavstvo organizira množične stavke (okoli 6 milijonov Francozev takrat stavka), se Théo in Isa potuhneta. Šele Matthew, ameriški študent na izmenjavi, ki prihaja iz nižjega razreda in na podobah z ulice prepoznava cilj, ki ga zasledujejo njeni akterji, ju ob Théovem navdušenem govorjenju o revolucionarnih idejah sooči s tem vprašanjem: »Če bi res verjel v to, kar govoriš, bi bil zunaj.« »Kje?« »Tam zunaj, na ulici.« Ali lahko prepoznamo mehanizme vladajočega razreda, v katere smo sami vpeti? Zakaj (ne)?
Bor Ravbar
SANJAŠKO TELO
Proces ustvarjanja Sanjačev ali ljubezenske zgodbe v revoluciji je trojni proces dramatizacije romana, teatralizacije scenarija (predrugačenja filmskih mehanizmov za oder, gre torej za proces zgoščanja) in aktualizacije protestov v Parizu leta 1968 (proces branja, interpretiranja). Tekst (oz. več njih) ni svetinja, temveč gibljiv, gnetljiv material, ki ga »izkoriščamo« za svoje namene, da lahko spregovori o revoluciji kot taki, potrebnosti revolucije in predvsem današnjega pasivnega, egoističnega odnosa zahodnega sveta do nje. To naredi s povezovanjem simbolov takratne revolucije s simboli protestov, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili v Sloveniji, ter s stanjem sveta, v katerem smo se »znašli« danes. S stanjem, ko se zdi, da vse razpada in idealizem izpred skoraj šestdesetih let ni več mogoč. Imperializem kot glavna (a absolutno ne edina) tarča takratnih protestov se je spremenil, akterji, ki ga najmočneje poganjajo, pa ostajajo isti: svetovne velesile z meščanskim razredom našega zahodnega sveta na čelu.
Spoj, rezultat teh procesov je konglomerat različnih popkulturnih besedil, filmov, pesmi, knjig in vizualnih artefaktov. Spoj Gilbert-Adairovo besedilo uporabi za hrbtenico, s čimer ostali materiali postanejo vretenca, organe, meso in kožo pa ustvarjajo igralci. Interpretacija glavnih likov je sodobna, povrnjena jim je krutost, nasilnost, ki ju uporabljajo drug proti drugemu. V njihov zaprti svet pa prodira zunanjost, vdira revolucija in ruši njihovo ljubezensko zgodbo, ki jo je sploh omogočila. Vdira kot Marlene Dietrich, vdira kot granitna kocka, vdira kot vojaka invazivne sile, kot protestnika, ki kričita, naj se Théo, Matthew in Isabelle pridružijo, kot barikada, kot rože, ki še vedno venijo, kot »Etre libre en 1968, c’est participer.«, kot »Sous les pavés, la plage!«, kot »Soyon cruels!«, kot »Il est interdit d’interdire.« …
Kot vdira revolucija na oder, vdira predstava v avditorij, a ne tako, da bi publiko ogrozila in pregnala iz dvorane, temveč da bi jo zadela naravnost v telo, upajoč, da jo prikuje na sedež in prisili v razmislek o lastni odgovornosti za stanje ter zločine doma in drugod, takrat in danes. Da bi lahko nekoč, v prihodnosti obstajalo telo sanjača, golo, iskreno in nepotvorjeno, ki bi v preteklost zrlo kot na nekaj končanega, izpeljanega, preseženega.
Nik Žnidaršič
Avtorsko ekipo, poleg že omenjenega režiserja Bora Ravbarja, ki je pripravil tudi prevod v slovenščino, dramaturga Nika Žnidaršiča, ki je skupaj z Ravbarjem pripravil adaptacijo besedila, ter igralcev Suzane Krevh, Ognjena Mićovića, ki je pripravil prevod v srbščino, Svita Stefanije, Barbare Vidovič in Željka Hrsa, sestavljajo še scenografinja Nika Curk Nagode, kostumografinja Nina Čehovin, skladatelj Gašper Lovrec, za oblikovanje luči in vida skrbi Toni Soprano Meneglejte, avtor videa Martin Draksler in asistentka scenografije Živa Brglez. V predstavi sodelujejo študenti AGRFT Ljubljana in Akademije umetnosti Novi Sad.
Opozorilo: Predstava ni primerna za osebe, mlajše od 18 let.
Premiera: 25. april 2024 ob 20.00 v Mini teatru
Prva ponovitev predstave bo 26. aprila 2024 ob 20.00 v Mini teatru.
