V sredo, 18. septembra, se je v MGLC Švicariji odprla razstava Antonia Pichillája, Daritev. Antonio Pichillá Quiacaín, gvatemalski umetnik iz majevske etnične skupine Tz’utujil, skozi svojo umetniško prak so analizira in reinterpretira lastno kulturno dediščino ter na ta način spreminja umetniško ustvarjanje v obredno dejanje, s katerim lahko počasti svoje prednike in podedovanemu znanju dodeli kontinuiteto. V svojem delu presega meje in kot umetnik, zdravilec, kulturni posrednik ter ugledni član skupnosti raziskuje nove povezave zunaj konvencionalnih okvirov sodobne umetnosti. Na razstavi Daritev Antonia Pichillája je vodilna nit veščina tkanja, ki dokazuje, da je duhovnost imanentni del umetniške materialnosti.
Antonio Pichillá Quiacaín (rojen 1982 v San Pedro La Laguna, Sololá) pripada majevski etnični skupini Tz’utujilov. Sodi v novo generacijo gvatemalskih umetnikov, ki skozi formalno izobrazbo pridobljene strategije uporabljajo za preusmeritev evrocentričnega dojemanja majevske umetnosti ter razkrivajo sodobnost v modrosti svojih prednikov. V svojem delu presega meje in kot umetnik, zdravilec, kulturni posrednik ter ugledni član skupnosti raziskuje nove povezave zunaj konvencionalnih okvirov sodobne umetnosti.
Pichillá se skozi svojo umetniško prakso analizira in reinterpretira lastno kulturno dediščino ter na ta način spreminja umetniško ustvarjanje v obredno dejanje, s katerim lahko počasti svoje prednike in podedovanemu znanju dodeli kontinuiteto. Njegova dela, predstavljena na razstavi Daritev, so nastala ob jezeru Atitlán, ki velja za geografsko območje države, na katerem je majevska kultura najbolj zakoreninjena. Temeljijo na mitih, legendah, ritualih in majevski ikonografiji, s čimer spoštljivo ohranjajo modrost prednikov in ustvarjajo nove pripovedi, ki posodabljajo majevsko kozmogonijo. Ta filozofija sveta, temelječa na harmoniji med naravo, vesoljem in človeštvom, je še danes temeljni element kulture avtohtonih skupnosti v Gvatemali.
Na razstavi Daritev je vodilna nit veščina tkanja, ki dokazuje, da je duhovnost imanentni del umetniške materialnosti. V jeziku Majev ni posebne besede za umetnost; namesto tega uporabljajo izraz “x’ajaan”, kar pomeni sveto. Umetnik skozi apropriacijo, performativnost in abstrakcijo povezuje majevske obrede in običaje, ki so dolgo ostali skriti, ter razkriva vrednost predniškega znanja kot simbol upora in dostojanstva lastne identitete.
Kustosinja razstave: Yasmín Martín Vodopivec
